Po podpisu Rapalske pogodbe je D’Annunziov prijatelj, sicer letalec Guido Keller iz Milana, preletel palačo Montecitorio in nanjo odvrgel nočno posodo, da bi tako izrazil svoj prezir. Nekaj let pozneje se je ta prezir spremenil v Mussolinijevo obljubo, da bo iz zbornice naredil bivak za svoje pristaše. In je držal besedo, parlament je bil dejansko ukinjen in spremenjen v slepo orodje fašističnega režima.
Tokratni referendum je dokaz novega prezira za politično predstavništvo, rezultat spretnega manipuliranja javnega mnenja, kateremu so pripadniki “kaste”, iz vrst vseh strank, vrgli kost za glodanje. Prezir velja za demokraično predstavništvo, ne oblasti, ki uresničuje socialno krivične politike. “Politika je kurba”, je slišati domala povsod. In če bi ljudem kdo ponudil ukinitev parlamenta ter samodrštvo bi najbrž pristali. Tako se jim je vse zagnusilo in sploh ne ločujejo ljuljke od zrnja.
70% za amputacijo parlamenta je torej dokončen sklep, ki ga ni več mogoče spremeniti. S tem se moramo sprijazniti vsi, ki smo mu nasprotovali in skušali prepričati javno mnenje, da je na napačni poti. 30% ljudi je to razumelo, kar ni malo, če pomislimo, da so bile za DA vse stranke, takorekoč brez resnične izjeme.
Mimogrede, kaj pa Slovenci v Italiji, ki so vedeli, da bodo prikrajšani za svojega zastopnika v parlamentu? Zdi se, da pozivi SKGZ, SSO in drugih, celo slovenskih izvoljenih zastopnikov od Rojčeve do Slokarja, niso zalegli. Večina pripadnikov manjšine se tudi v tem ne ločuje od povprečnih italijanskih volilcev. Na svojo posebnost ne razmišljajo, oziroma, odnos, ki ga imajo do svojega predstavništva ni pozitiven. Morda tudi zato, ker se strinjajo s kritikami, ki letijo nanje ali pa slednji ne naredijo dovolj, da bi bili tega zaupanja vredni. Odklonilen odnos do lastnih predstavnikov je očitno tudi rezultat dejstva, da so jim bili praktično vsiljeni, saj niso imeli možnosti, da bi si jih izbrali sami. Imena so dala na listo strankarska vodstva, manjšinske organizacije pri tem niso imele nobene vloge. Tudi se zdi, da ljudje ne zaupajo povsem niti svojim krovnim organizacijam. Verjetno bi nov Travnik, kot tisti zgodovinski pred 36 leti, ne bil mogoč. O tem se moramo zamisliti, predvsem tisti, ki menimo, da jih še potrebujemo.
Kaj storiti zdaj? Ostane nam samo še bitka za pravičen volilni zakon, kar pomeni čisti proporčni sistem, brez vstopnih pragov in s preferencami, da lahko volilci zares soodločajo pri izbiri svojih poslancev in senatorjev. Žal pa v parlamentu kasta razmišlja drugače. PD je za proporčni sistem, a z visokim vstopnim pragom 5% in brez preferenc, kar pomeni, da izvoljene imenuje vodstvo vsake stranke, volilci pa lahko samo prikimajo…
Desnica ima drugo za bregom. Postopno prehajanje k predsedniški republiki in torej popolni spremembi ustavnega reda.
Kaj pa zastopanost manjšin? Za strankarske manjšine ni veliko upanja. Komunist Giancarlo Pajetta je nekoč, ko so govorili o vstopnem pragu 5%, dejal, da je proti, ker potrebuje dialog z republikancem Ugom La Malfo. PRI je imela manj od 3% glasov… Podobno radikalci, liberalci, Psiup in drugi.
Za narodnostne manjšine pa je poskrbljeno za Južno Tirolsko in Dolino Aoste, kjer ostane število parlamentarcev nespremenjeno, volilna okrožja pa so zarisana tako, da bodo v parlamentu zastopani tako Nemci in Ladinci, iz Aoste pa skoraj gotovo tudi Francoz.
Slovenci? Zaščitni zakon izpred 19 let državo obvezuje, da “olajša” izvolitev predstavnika manjšine. Doslej se zadeva ni premaknila z mrtve točke in ni veliko upanja, da se bo.
Verjetno bi morali Slovenci zaropotati, da se nas sliši. Bomo to znali?
