Na skrajnem vzhodu, kamor so nekoč plule ladje tržaškega Lloyda, se je nekdaj revna in lačna Kitajska spremenila v gospodarsko velesilo, trg s poldrugo milijardo potrošnikov, ki razmišlja in deluje globalno. V Pekingu so izdelali strategijo evrazijskega trgovanja in gospodarske integracije, imanovan “Svilna pot”. Predvideval je povezavo po treh smernicah: preko Indijskega oceana v Sredozemlje, preko srednje Azije v Evropo, po severnih morjih v Skandinavijo in Atlantik.
Pri tem orjaškem programu, ki je predvideval ogromne infrastrukturne ninvesticije in modernizacijo celih kosov sveta, je Trst nenadoma zablestel s svojim potencialom. Ugotovili so namreč, da ima po mednarodnih pogodbah značaj mednarodnega pristanišča s prostocarinskimi produktivnimi conami, česar ni nikjer drugje na evropski celini. Rimska vlada je v določenem trenutku spoznala, da se ji izkoriščanje t.im. 8. poglavja pariške pogodbe splača in jo je posvojila. Trst je bil pripravljen na veliki izziv, da postane križišče blagovnih tokov in predelave blaga med Azijo in Evropo. Govorilo se je, da se za prostocarinske cone zanimajo tudi drugi, od Rusov do Amerikancev…
Vendar je Trumpova administracija začela pravo ekonomsko vojno proti vzpenjajoči se Kitajski, višala carine, oklicala sankcije in na vse načine skušala preprečiti, da bi Kitajska sodelovala z zaveznjiškimi državami. Tako je v Trst pred meseci prispel ameriški veleposlanik in jasno povedal, da Kitajcev in njihovih kapitalov v Trstu ne mara. Rimski vladi, ki je s Pekingom podpisala ustrezen sporazum o Svilni poti, pa je državni sekretar Michael Pompeo rekel, da naj požre dano besedo.
In se je zgodilo. Medtem so predsedniku tržaške luke D’Agostina, ki je na tem intenzivno delal, pristrigli peruti, da je ponižno utihnil.
V tržaško luko so najprej prišli Madžari, glavni terminal pa so najeli Nemci podjetja iz Hamburga. Minister za ekonomijo Patuanelli, sicer tržaški “čriček”, je iskreno priznal, da “smo v paktu NATO in sledimo ZDA, zato raje vidimo v Trstu Nemce, kakor Kitajce”. Pika. Tržaške sanje so se razblinile, spet bo vse kot po starem: životarjenje za preživetje, kot da se ni nič zgodilo in zganilo.
In krajevna politika molči. Saj nima nihče zravnane hrbtenice, kakor papež Franćišek, ki je Trumpovega ministra Pompeo pustil pred vrati in ga ni sprejel. Pompeo je namreč javno povedal, da bo od Vatikana zahteval, naj ne podpiše cerkvenega sporazuma s Kitajsko, ki bi normaliziral položaj katoliške manjšine v tej državi. Papež pa je prav tako javno sporočil, da bo dogovor podpisan, Pompea pa ni sprejel, pustil ga je čakati en dan, na kar se je moral zadovoljiti s krajšim srečanjem s kardinalom Parolinom.
Italijanska, tržaška in deželna politična srenja pa dokazujejo, da se ni končalo obdobje hlkapčevanja Američanom in njihovim evropskim vazalom, četudi v škodo domačega prebivalstva in njegove bodočnosti. Mladina pa medtem uhaja na tuje, ker pri nas ni dela.
PS: V Sloveniji ni nič boljše. Ni naključje, da so v Ljubljani zavrnili kitajsko ponudbo za sodelovanje pri gradnji drugega tira iz Kopra v Kozino in posodobitvi koprske luke. Zdaj pa Janševa vlada sprejema zahtevo NATO pakta po povišanju stroškov za vojaško opremo, namesto, da bi okrepila zdravstvo. Še več. Ob Trumpovem sporočilu, da namerava iz Nemčije umakniti kakih 10 tisoč vojakov, se je slovenska vlada takoj ponudila, da bi prišli v Slovenijo, Janša je celo pojasnil, da ameriški vojaki prinašajo dobiček in blagostanje…
