Zadnjo encikliko Vsi bratje bomo še dolgo prebirali in študirali, saj je globoka in polna vsebin. Seveda se bomo tudi vprašali, v kolikšni meri jo bodo verniki sprejeli za svojo in se po njej ravnali.

Mnogim ne bo všeč sam uvod, kjer papež Bergoglio kar dvakrat v encikliki omenja navdih pomembnih muslimanov: egiptovskega sultana Malika al Kamila, ki ga je sveti Frančišek iz Assisija obiskal pred osem stoletij, v časih krvavih križarskih vojn, ki jih je obsojal, nato pa še živečega imama Ahmada al Tayeba, s katerim se je srečal in podpisal izjavo, da je „bog vse ljudi ustvaril enake v pravicah, dolžnostih in dostojanstvu ter jim naročil, naj živijo skupaj kot bratje.“

Bergoglio poudarja, da je encikliko napisal ob navdihu teh pogovorov in pisem, ki jih je prejemal iz vsega sveta, da bi družbeno prijateljstvo v miru postalo stvarnost in ne samo beseda. Pri tem posnema dobrega papeža Janeza XXIII, ki je svojo okrožnico Pacem in terris posvetil vsem ljudem dobre volje, ne samo vernikom.

Epidemija Covida19 je razkrila šibkosti sodobnega sveta, ki se je z njo spoprijel ločeno, vsak narod zase, medtem ko velja spoznanje, da se nihče ne more rešiti, če je sam. Vsak lahko prispeva k rešitvam, da bodo sanje in upanja postale resničnost, izhajajoč iz svojih prepričanj in verovanja, kot skupnost, v kateri so vsi bratje.

Frančišek sledi tradicionalni shemi vseh preteklih okrožnic, zato prvo poglavje posveča znamenjem časa. To so zanikanje poskusov integracije in zbliževanja, ko domala povsod divjajo vojne in družbeni konflikti. Razrašča se nacionalistični egoizem, populizem, ki je v bistvu zanikanje hrepenenja ljudstev. Ljubezen, pravičnost, solidarnost niso dani enkrat za vselej. Vsako pokolenje mora nadaljevati tam, kjer je končalo prejšnje. Globalizacija zbližuje gospodarstva, a ločuje ljudi, ki ne soodločajo, ker so le potrošniki in gledalci. Multinacionalke poglabljajo prepad med revnimi in bogatimi, za dobiček uveljavljajo načelo „divide et impera“.

Papežu pa je pri srcu kolektivna sreča, mir in bratstvo med narodi, solidarnost in mir.Toda kulturna kolonizacija uničuje zgodovinski spomin, pojmi kot demokracija, pravičnost, enotnost pa se izrabljajo za manipulacijo ljudstev.

Hrana in ljudje so včasih odpadni material. To je še posebej prišlo do izraza v času koronakrize.

Gospodarstvo je tudi učinkovito, a ustvarja krivice, delavci so slabo plačani, nezaposlenost je rakasta rana družbe. Zasebna lastnina mora upoštevati koristi skupnosti.

Papež obsoja rasizem in kruto izkoriščanje v imenu dobička. V svetu so vnebovpijoče krivice in razlike.

Tu Frančišek ponavlja oceno, da svet živi v tretji svetovni vojni na obroke. Skupaj z imamom papež obsoja cinizem in ravnodušje. Pomembno je, da se po pandemiji ne vrnemo v prejšnje stanje, pač pa obudimo smisel skupnosti.

Sledi trezna analiza pojava migracij, pred katero ne smemo zapreti oči, pač pa poiskati človeške rešitve, ki so potrebne tudi zato, da se poudari dostojanstvo evropskih narodov in njihova sposobnost sprejemanja in vključevanja. Ljubezen do bližnjega naj bo vodilo, kot v priliki o dobrem Samaritanu.

Celo poglavje papež posveča vesoljnemu zakonu ljubezni v vseh njegovih oblikah in možnostih. Pri tem ponavlja geslo francoske revolucije: Enakost, svoboda, bratstvo. In dodaja še ljubezen, pravičnost in solidarnost.

Težko je strniti vsebino enciklike v nekaj minutah. Frančišek nadrobno piše o politiki in graja populizem, ki manipulira javno mnenje, da bi utrdil svojo oblast. Tudi tako, da v ljudeh spodbuja najbolj kruta in vulgarna čustva.

Ostri kritiki podvrže papež tudi liberalizem in malikovanje tržnega sistema. Delo in človeško dostojanstvo naj bodo temelj družbene alternative. Politika naj bo sredstvo uveljavljanja družbene solidarnosti. Ustvarjati delovna mesta je bistveno bolj važno kot razdeljevanje podpor.

Zaadnje poglavje okrožnice je posvečeno dialogu, ki naj bo sredstvo ustvarjanja družbene ljubezni in preseganja težav. Dialog predpostavlja medsebojno spoštovanje in razumevanje različnosti. Sprava naj bo rezultat oproščanja.

Papež tu naredi še korak naprej, ko obsoja vse vojne, kakor tudi smrtno kazen. Prej je cerkev dopuščala izjeme.

Papež obsoja poboj Judov, Hirošimo in Nagasaki, razne genocide in druga nasilja. Zgodovine ne smemo pozabiti, vendar jo moramo premostiti in se zoperstaviti novim nasiljem.

Religije naj služijo utrjevanju bratstva na svetu. Frančišek poudarja krščanstvo, vendar meni, da se bog izraža tudi preko drugih veroizpovedi. Vera naj se nikoli ne izrablja za opravičevanje nasilja, zaključuje papež, ki se spet sklicuje na prijatelja imama Ahmada al Tayeha.

Na koncu papež dodaja, da je navdih za svoje razmišljanje iskal tudi pri Martinu Luthru Kingu, Desmondu Tutuju, Mahatmi Ghandiju in blaženem Charlesu de Foucaltu.

Vem, da je težko strniti zapleteno in miselno globoko okrožnico v nekaj stavkih. Naj bo torej to le spodbuda vsem, vernim in nevernim, da je poiščejo in preberejo, se poglobijo v njeno vsebino. Najdejo jo na spletu. In upati je, da bo vplivala na vsakdanje življenje in dejanja, predvsem tistih, ki jih Frančišek predstavlja.

Vem, da ga mnogi napadajo, tudi pri nas, češ da je skrajnež. Pred nekaj leti so ga časnikarji na letalu vprašali, ali je res komunist. In kaj je odgovoril ta prvi jezuit, ki je postal papež: „Če komunisti mislijo, kakor mislim jaz, ni moj problem.“

S to izjavo se popolnoma strinjam.