Je pa postal po uvedbi Dneva spomina, ko se je začelo brez konca in kraja tarnanje, da so bili dogodki iz maja 1945 pozabljeni, pravzaprav zamolčani. Recimo, da so bili res zahodno in južno od Pordenona, toda po ducatu let in z vsemi mogočimi potezami, obeležji, TV oddajami, filmi, razstavami in propagandnim strojem še vedno razglašati, da so v Italiji množičen odhod z istrskega polotoka in maščevalne likvidacije tabu tema, o katerih se ne govori, je pravo in načrtno zavajanje ter pranje možgan.
Nasprotno! Vse kaže, v to sem že nekaj let prepričan, da obstaja nekje osrednji urad s perifernimi lovkami in razpredenimi podružnicami, ki skrbno in domiselno načrtuje številne poteze za nekaj mesecev naprej in ne le od februarja do februarja. Rabim izraz “urad”, ker me pojavnost spominja na tisti “Urad za vprašanja vzhodne meje”, ki je deloval v prvem povojnem desetletju in dlje, a o katerem smo bežno zvedeli šele pred poldrugim desetletjem. Urad, vključno s finančnim kritjem, brez katerega ne bi mogle izhajati knjige in brošure, ne bi mogli zrežirati filmskih scenarjev in prireditev, odkrivati kipov in spominskih plošč. Skratka, vse to me ne čudi in se tudi za naprej sprašujem, kaj nas čaka pred naslednjim februarjem in pač sploh, kajti gre za dolgoročni načrt pritiska na Slovenijo in Hrvaško.
Kaj pa tisto, kar me čudi? Razen filma Trst je naš in kakšne druge malenkosti ni zaznati domišljenega delovanja v bran “naše resnice”. Prav nasprotno: medtem ko se postavljajo v našo obrambo redki italijanski nevladni in nedržavniški krogi, si v Sloveniji vladne strukture manejo roke, ko v Italiji sramotijo in obtožujejo vse, kar je povezano z uporom proti fašizmu in nacizmu. Ideološka slepota jim ne omogoča spoznanja, da sta italijanski nekdanji fašizem in sedanji neofašizem usmerjena proti narodnim vrednotam in ne v tolikšni meri proti levi ideologiji. Vedno je bilo tako. Že v sovražnem izrazu “slavocomunista” je najprej poudarjena narodnost, šele nato političnost. Pred desetletji je veljala v podstati zanikanja narodnostnih pravic floskula, da jih nimamo, ker je SFRJ komunistična država. Kljub temu, da gre za zelo oddaljeno socialistično, kaj šele komunistično, prazgodovino, je v Gorici, kaj šele v Trstu, vidna slovenščina še vedno potisnjena v primestja, kolikor je pač sploh prisotna.
Zakaj se v Sloveniji in tudi pri nas ne izpostavlja pojava, ki izničuje obtožbo o slovenski genocidnosti, kakršna naj bi se znesla nad Italijani zgolj zato, ker so bili Italijani. Vojaški fašizem se je sesul spomladi leta 1943, državni jeseni istega leta. V Istri je, v glavnem na povsem osebni ravni, prišlo do likvidacij iz maščevanja, a tisoči in tisoči italijanskih vojakov so se z Dolenjske, ljubljanske kotline in iz Notranjske umaknili, ne da bi jim kdo skrivil lasu na glavi kljub maslu, ki so ga imeli na isti glavi po poletni ofenzivi leta 1942, po streljanju talcev v Gramozni jami, po požigih vasi in okrožnicah njihovega komandanta za Slovenijo v slogu “Tu se ubija premajo!” Listine in posnetki objavljeni v knjigi Mučeniška pot k svobodi o tem dokumentirano pričajo. Nasprotno je za partizanske enote in tudi civilno prebivalstvo veljal rek iz rimske imperialne politike in vojaške prakse: Sovražniku na begu graditi zlate mostove! Rek se je na terenu uresničeval med ostalim s tem, da so ljudje po vaseh preoblačili vojake italijanske Kraljeve vojske v civilne obleke, da bi se maskirali pred nemško vojsko, ki jih je čakala na glavnih prometnicah, ker je imela v načrtu skupaj z raznimi drugimi „sotrudniki, da jih odpelje v rajh v internacijo ali kaj hujšega. Slišati je razlago, da se je italijanska vojska v Sloveniji odkupila s prepuščanjem težkega orožja. Jok! General Malagutti, odgovoren na območju Goriške fronte septembra 1943, ni hotel izročiti vstajnikom na Vipavskem, Krasu in v Brdih niti metka kljub nekakšni naklonjenosti in protinemški drži. V tistem dogajanju je po razsutju resnično šlo za tisoče Italijanov, ki so se brez izgub umaknili na varno skozi Goriška vrata in niso znani primeri, da bi morali skupinsko v Trinajsti bataljon.
