Nemirna jesen med Covidom19 in nasiljem

Mali človek, pa naj bo dijak ali obrtnik, gostilničar ali lastnik telovadnice, pa bo prepuščen samemu sebi in negotovosti glede preživetja, ekonomskega in osebnega. Dvojni strah, ki se lahko spremeni v paniko ali pa tudi v nezadržno jezo, posebno še, če ne vidi izhoda in mu kdo piha na dušo.

Tako so vzdolž italijanskega polotooka izbruhnili nemiri in protesti. Razlogi so najbrž povsem upravičeni, a so se v množici pojavili izzivači iz vrst organiziraneaga kriminala (na Jugu) ali skrajne desnice (v Trstu in drugih severnih mestih). V Rimu smo videli naciste skupine Forza nuova in fašiste iz Casapound, nato pa še Mattea Salvinija in Giorgio Meloni. V Trstu so se med protestnike pomešali župan Di Piazza, predsednik deželne vlade Fedriga in nekdanji vodja ttržaških fašistov Bandelli. Policija, ki se je drugod po Italiji spopadala z demonstranti, je v Trstu z njimi solidarizirala. Zato pa je le nekaj dni prej v bližini tržaške železniške postaje pretepla mlade antifašiste, ki so protestirali zaradi dovoljenega shoda skrajnih rasistov. Le-te so sile javnega reda zaščitile, medtem ko so žalili papeža, nevladnike Karitasa in vse, ki so pomagali migrantom, omenjali “pajčevino, ki se ovija okoli planeta”, kar je leit-motiv antisemitskih suprematistov itd. Dvojna mera, ki nas tu ob meji res ne čudi. Naloga oblasti je, da idejam solidarnosti in antifašizma ne dovolijo do izraza.

Seveda se moramo tudi vprašati, kako je mogoče, da vlada ni sposobna reševati položaja drugače kot z iztrošenimi metodami, praznimi obljubami in miloščinami. Dogovarja se s koalicijskimi strankami, manj z opozicijo, skoraj nič pa s sindikati in organizacijami posameznih kategorij.

Zadevo komplicira tudi dejstvo, da je velika večina deželnih uprav v rokah desnice, ki načeloma vladi meče polena pod noge, oziroma se vlada z njimi bode in tekmuje v iskanju rešitev v popolni zmedi pristojnosti in odločanja.

In vendar je danes že dovolj jasno, kje so žarišča okužb in kje bi morala oblast poseči. To so domovi za ostarele, sredstva javnega prevoza (vlaki, avtobusi, metro) s katerimi se delavci in dijaki vozijo vsak dan, pretesni šolski prostori.

Skratka, potrebne so radikalne sistemske rešitve, ki jih liberalne vlade v Italiji in desnica v Sloveniji niso sposobni.

V Sloveniji Janševa vlada izkorišča pandemijo zato, da si iz dneva v dan prilašča več oblasti in si podreja vse strukture države, od policije do občil. Prepoved zbiranja je povzročila tudi prekinitev petkovih protivladnih protestov, ki so se vrstili že 26 tednov zapored.

Je pa tudi res, da se v Sloveniji nekaj premika, odkar so v opoziciji oblikovali Koalicijo ustavnega loka kot alternativo desničarski vladi. Pozvali so stranke liberalnega centra, ki so prestopile k Janši in tvegajo izginotje zaradi tega izdajstva svojih volilcev, naj vendars sprevidijo in se premislijo. Kajti alternativi, v kateri je aktivna tudi Levica, manjka le peščica glasov v parlamentu, da bi izpeljala konstruktivno nezaupnico in Janševo vlado odslovila ter jo zamenjala z novim mandatarjem, ekonomistom Jožetom P. Damijanom. Zanimivo pa je, da se o vsem tem ne izrekata “manjšinska” poslanca italijanske in madžarske narodnosti, ki Janši zagotavljata svoja glasova. Bosta čakala (in barantala) do zadnjega?

Vsekakor je tudi v Sloveniji epidemija močno narasla in zdravstveni sistem kmalu ne bo več zdržal. Desna vlada pa (razen preleta Natovih letal) ni storila ničesar koristnega. Kakor desničarji v Italiji bi tudi slovenski samo zapirali meje in čimbolj omejevali svobodo ljudi.

Medtem vsi upajo na cepivo, ki ga mrzlično preizkušajo domala po vsem svetu. Pravijo, da bo najbrž na razpolago po Novem letu, za množiučno cepljenje pa bo treba počakati do pomladi in poletja. Medtem pa bodo potrebni ukrepi za omjevanje okužb. Bržkone bi Kitajska lahko služila za zgled, saj je v nekaj mesecih epidemijo zajezila in nato premagala. Vendar je za to potrebna drugačna organizacija celotne družbe. V tem primeru je socializem dokazal svojo prednost, od Havane do Pekinga.