V Sloveniji so se že pred leti začele sprenevedati krajevne borčevske organizacije, ko so na vrhovih drogov svojih praporov zamenjale rdečo zvezdo s pozlačeno. Nadaljevalo se je s “pozabo” nameščanja rdečih zvezdic na trakove v narodnih barvah, ki so krasili vence med polaganjem pod spomenike padlim v NOB. Najnovejša pogruntacija je okinčanje vencev z belo birmanskimi ali vijoličasto velikonočnimi priveski, na katerih so zlatorumeno zapisana poimenovanja raznih društev in organizacij, kajpada brez zvezde. Morda sodi vse to v “srednjo pot”, ki je bila pred kratkim obelodanjena, a se je doslej nismo povsem dobro zavedli, kaj šele dojeli? Sprenevedanje je seveda vselej v slabi veri in glede tega si ne moremo kaj prida pomagati. Neznanje pa čudi. Zgodi se, da ob nekaterih prilikah, kot so pohodi, častne straže in slovesnosti pristopi do zastavonoše dobrohotno razpoložen/a udeleženec/ka in ga vpraša, zakaj drži v rokah drog z jugoslovansko zastavo. Na srednjem polju je pač zašita rdeča zvezda. Takšni sicer močno zavzeti narodnjaki, ki jim je pa zvezna povezava jugoslovanskih narodov povzročala nelagodnost – kasneje tudi morda gnev – enostavno ne poznajo razlik med razporeditvijo barv pri različnih slovanskih narodih. V pomoč za razumevanje tega prispevka pač napišimo: pri slovenski zastavi je bela barva zgoraj! Državna zastava SFRJ je imela drugačno razporeditev. Kaj pa rdeča zvezda? Ob dviganju sedanje republiške zastave se postavim v stav ‘mirno’, kot sem se do leta 1981 postavljal ob dviganju zastave Socialistične Republike Slovenije, za razliko od vseh tistih, ki zastave prejšnje republiške ureditvije niso hoteli počastiti, ker pojmujejo domovino na povsem svojstven način: domovina je moja, če je urejena po mojem okusu, ne pa kot zgodovinska kontinuiteta. Trobarvna zastava z rdečo zvezdo je, med ostalim, starejša od socialistično republiške. Je zastava uporniških čet, brigad, divizij in korpusov. Z njo so šli na pohode, ofenzive in tudi umike, bila je prisotna na mitingih in ob žalostinkah pred svežimi grobovi. S tisto zastavo so brigade in divizije IV. armade ter IX. korpusa prišle do Soče in Tržaškega zaliva. Narodne trobojnice brez zvezde so plapolale na shodih v čast rimski volkulji in 3. Rajhu. Sedaj pa si neki greenhorni (zelenci), in ne le oni, izmišljajo spominske slovesnosti brez oznak, pod katerimi so se borili in padali tisti, ki jih obredno nameravajo počastiti. S kakšno pravico menjujejo namene njihove odločitve?! Namen je bila osvoboditev in rdeča zvezda je simbol težnje po osvoboditvi. Med vojno so jih nosili tudi partizani raznih narodov Sovjetske zveze, v Armadi katere so celo ukinili politične komisarje v znak, da gre za domovinsko vojno. Na kapah so jih nosili tudi italijanski garibaldinci, ki so poiskali in našli drugačne sogovornike. Je pa večdesetletni revizionizem, ki ni več zgolj na pohodu, temveč je krepko tu med nami, uspel v miselni in čustveni nakani, da se namenoma in zavestno enači rdečo petokrako s komunizmom, ki pa ima svoj specifičen simbol: srp in kladivo. Proletarske brigade in divizije so v jugoslovanskem uporu prav ta simbol nosile na titovkah. Revizionizem izžareva velikansko zadovoljstvo, da je nakana uspela in sedaj ljudje enačujejo petokrako rdečo zvezdo z Jugoslavijo, zaradi katere so v Sloveniji in izven nje “toliko pretrpeli” (sic!). Pred spomeniki in grobovi to nima nikakršne povezave. Ja: Ampak “tisti z rdečo zvezdo” so izvedli tudi družbeno revolucijo! O “rdeči revoluciji” in “državljanski vojni” v kakšnem naslednjem prispevku “A Be Ce… Čudi me”.