Po ameriških volitvah

Štetje glasov in objavljanje izidov sta spodbudila ostre polemike in tudi val nasilja, ki pa je nekaj povsem normalnega in prirojenega v ZDA, tej “največji demokraciji na svetu”, kot pišejo liberalni novinarji. (Da je največja liberalna demokracija v resnici Indija s svojo milijardo prebivalcev pa lizuni pozabljajo.)

Na koncu pa je vendarle postalo jasno, da so se državljani ZDA, kljub težavnim postopkom registracije, tokrat množično udeležili volitev, saj so vedeli, da bi še štiri leta Trumpovega populizma ne zdržali, posebno še ne v času pandemije, ki je med ameriške državljane zasejala več smrti kot vietnamska vojna v desetih letih prejšnjega stoletja. Volilo jih je več kot polovica, kar je pravi rekord. V Italiji in Sloveniji je vsekakor abstinenca večja.

Rezultat je znan. Očitno je prevladal pojem, da so ljudje glasovali “proti” večjemu zlu, ne glede na to, kako mlačen in neprepoznaven je bil demokratski kandidat, zdaj predsednik Biden. Važno je, da so se znebili Trumpa, ki pa je vseeno prejel ogromno glasov, saj odraža globoko bistvo družbe ZDA, velesile, ki se je porodila v nasilju, genocidu in suženjstvu, kakršnih Evropa ni poznala, vsaj v tolikšnih dimenzijah ne.

Trump je očitno šel predaleč s svojo grobostjo, predvsem z rasističnimi izpadi, zato so se mu maščevali afroameričani in latinosi, deloma tudi ženske, ki jih je preziral in zaničevalno obravnaval samo kot predmete poželenja.

Še posebej velja omeniti tudi domorodce, rdečekožce ali indijanske narode, ki so bili v minulih stoletjih zdesetkani in getizirani, se pa zadnje čase borijo za samoupravo in uveljavljanje lastne kulture in istovetnosti, kakor tudi za popravo storjenih krivic. Ljudstvo Navajo v Nevadi se je organiziralo in strnjeno glasovalo za demokratskega kandidata, da bi Trumpu preprečili ponovno izvolitev. Tako so se mu maščevali za prezir in zapostavljanje.

Demokrati bi sami ne zmagali, saj si zmage ne bi zaslužili. Prispevala je ameriška levica, ki se že leta zbira okoli senatorja Bernieja Sandersa in poslanke Octavio Cortez. Primarne volitve so pokazale, kolikšno podporo je imel Sanders med volilci, predvsem mladimi, ki so prvič po dolgih desetletjih spregovorili o “socializmu” kot alternativi, medtem ko je pred tem veljal le kot grožnja ali psovka. Da bi ne prišlo do spopada med Sandersom in Trumpom so se v demokratski stranki združili in socialista prisilili k odstopu od kandidature, niso pa mu mogli preprečiti, da bi levice ne organiziral za parlamentarne volitve. Dejansko je med demokratskimi poslanci v Washingtonu zdaj veliko več levičarjev in poslanka Octavio Cortez ni več sama. Bitka se nadaljuje.

Taktiko levice so podprli tudi ameriški komunisti, ki so najprej razčistili dilemo med reformami in revolucijo. Po njihovem so v ZDA potrebne najprej demokratične in takoj zatem še socialne reforme. Revolucija, se pravi sprememba sistema in vnašanje elementov socializma, pa je stvar bolj oddaljene bodočnosti, a vseeno zgodovinsko utemeljena in realistična.

Levica zdaj ve, da ji bo Biden obrnil hrbet in se pogajal z republikanci, da bi pustili Trumpa na cedilu in zato nekaterim celo ponuja mesta v svoji vladi. Očitno je torej, da bo Biden skušal vladati sicer bolj umirjeno, a ne bo zapustil tradicionalne ameriške politike. Spremenil bo kvečjemu organizacijo boja s koronavirusom.

V zunanji politiki naj bi se nehale Trumpove improvizacije, kar pa ne pomeni, da bo spoštljiva do pravil mednarodnega sožitja. Kvečjemun bo Biden omili polemike s Kitajci in bolj upošteval EU, ni pa pričakovati velikih sprememb v ameriških izbirah na Bližnjem vzhodu ali na območju Karibov. Kvečjemu se bo skušal otresti lutkovnega predsednika Guaidoja in začel pogajanja z Madurom, ki je itak napovedal čez pol leta volitve v Venezueli. Kompromis z bolivarsko revolucijo v Caracasu bi omogočil boljše gospodarske odnose na področju trgovine z nafto. Tudi Kuba ponuja Bidnu pogajanja o ukinitvi blokade, ki jo je sicer obljubil sam Obama, a je v resnici ni omilil tako, kot so vsi pričakovali, s Trumpom pa so se razmere še poslabšale. Verjetno pa se bo moral Biden sprijazniti z nedavno zmago socialistov v Boliviji, kjer je “ameriški golpe” spodletel.

Večja nevarnost se obeta zaradi vpletenosti Bidna v Ukrajini, kjer je (tudi zaradi gospodarskih koristi družine) od samega začetka podpiral neonacistične oblasti v Kijevu, kar posledično meče senco na bodoče odnose z Rusijo. Najbrž ni naključje, da so v Moskvi, a tudi v Pekingu, zelo zadržani in ameriških volitev še ne komentirajo, dokler ne bodo jasne prve poteze novega predsednika.

V Evropski uniji sedaj tekmujejo, kdo bo imel najboljše odnose z novim demokratskim gostom Bele hiše, pri čemer je (ne)častna izjema slovenski premier Janša, ki vztraja pri podpori premaganemu Trumpu, tudi za ceno blamaže in političnih posledic. Navsezadnje so z Janšo polemizirali drugi evropski voditelji, ki se sprašujejo, kako bo prihodnje leto predsedoval EU in govoril v njenem imenu človek, ki ne pozna osnovnih pravil diplomacije. V Janševi desni koaliciji pa so drugačno stališče zavzeli celo njegovi manjši zavezniki, ki so se s čestitkami Bidnu očitno distancirali.