Na sprehajališčih in trgih, po drevoredih in v plesnih dvoranah se trejo telesa v raznobarvnih oblačilih, okrog kavarniških mizic sedijo obroči vrstnikov in vrstnic, ki se sklanjajo eni proti drugim, pozabili so celo na zaverovanost v prenosne čarobne tablice, ki so jim v desetletju ali malo več povsem spremenili miselne strukture.
Človeške družbene skupine narodnih, državnih in celinskih razsežnosti so v toku zgodovinskih dogajanj zaporedno in izmenično prehajale iz kolektivizma v individualizem in obratno. Več ali manj odvisno od gospodarskih trendov, s katerimi so se prepletale verska pretiravanja, ki pa so v skrajni analizi vzrokov in posledic bila odvisna od pomanjkanja sredstev za preživetje. No, ja, lakomnost že bogatih slojev je tudi ob zadostnem zadovoljevanju prehranjevanja povzročala zahtevo po večji in večji akumulaciji nepremičnin in gotovine. Zato so podpirali religiozne strukture, ki so zagotavljale poslušnost in čredno podložništvo.
Sodobnejše „religije“ so, vsaj v severnozahodni zemeljski polobli, poskrbele v zadnjih petih desetletjih za poneumljenje celih generacij in jih usmerile v skrajen individualizem, med ostalim z demoniziranjem kolektivnega občutka za skupnost. Turbokapitalizem zahteva posameznike – bože, spasi nas sindikatov!, ki pa jih prisilno povezuje ena postavka: potrošnja v varianti potrošništva. V vzgojnih pristopih prevladuje tekmovalnost začinjena z egoizmom in podvarianto egocentrizma maminih sinčkov in seveda hčerkic. Nastala je zasmrajena mešanica egoistov, ki bolno in stalno potrebujejo primerjanje z drugimi, ker nimajo samozavesti, ki bi jim dajala zmožnost duševne samostojnosti. Stalno potrebujejo posnemanje najnovejšega „hita“, pa naj bo še tako brezvezen, vsakih šest mesecev morajo tiščati v dlaneh najnovejšo inačico dlančnika. Za primerjavo: tisti z več kot petimi križi na plečih smo se v mladosti domenili za sobotni randy že v sredo popoldne in na nedeljsko vilijo smo ob 19.00 bili točno ob dogovorjenem mestnem vogalu. Dandanes brnijo prenosniki najmanj trikrat vsaki dan in na soboto še ob 18,50 za zadnjo potrditev, da so res na drugi strani ceste oziroma, da so res na sto metrov (!) oddaljenem parkirišču.
Pa ti pride pandemija ali si narava oziroma družbeni zapleti izmislijo nekaj izrednega! Šok! Na rešeto pride vsa permisivna vzgoja, ki je ustvarila in podpira narcizoidne posameznike, ki pa tvorijo takorekoč v večji ali manjši meri večino sedanjih štirideset in tridesetletnikov, kaj šele dvajset in petnajstletnikov. Cepetajo z nogami, ker, revčki, ne morejo na aperitiv, ne se morejo skupinsko afnati preko selfijev, pojma nimajo o tem kako preživljati omejitve, ker jih enostavno nimajo v svojem psihološkem sistemu. Nihče jih ni navadil poglabljanja vase, osamljenosti brez občutkov nezadovoljstva. V sebi nosijo praznino, ki naj bi jo nujno morali polniti z dotiki drugih sebi enakih. Permisivna vzgoja jih je navadila, da se morajo izprsavati pred drugimi in, če ti zmanjkajo, se znajdejo v depresiji. Navajeni na stalne zunanje elektronske spodbude, se jim branje tudi krajših besedil zdi utesnjujoče. Predvsem pa jim strahovito manjka potrditev pred vrstniki in vrstnicami, ker jim samirefleksija sploh ni dovolj. Posebno poglavje predstavljajo gibalne dejavnosti. Kako naj nekdo preskoči na samohodstvo v globino gozdov, samostojni tek na dolge razdalje, smučarski tek, plavanje, jutranjo telovadbo, dviganje uteži, veslanje s kajakom ali kanujem, kolebanje na bradlji, drogu ali konju z ročaji, če pa je že celo stoletje nogomet edina zaverovanost, sledijo pa košarka in odbojka? No, ja, sedaj se bo našel kakšen pametnjakovič, ki bo pomodroval o sovraštvu do navedenih skupinskih športov…
