Petinsedemdeset štirivrstičnih kitic je v knjižici porazdeljenih po tri in tri, z različno družbeno, zgodovinsko, družabno in teritorialno vsebino. Napisane so bile, danes bi dejali v “rape slogu”, tedaj je manj bombastično šlo za ‘žure – zbadljivke”, ki so ad hoc nastajale med vožnjo v avtomobilu ali med sončenjem v poletni pripeki. Publikacija BODICE iz GORICE, ki jo je z risbami opremil Hijacint Jussa, je nastala iz potrebe po javnem odzivanju na tedanja dogajanja. Zakaj pa sedanje čudenje? Ker je večina ‘bodic’ ostalo svežih v današnji čas. Nekaj jih ponujam za pokušino.
Odkar tovariši postali so gospodje, Zasebna ihta prevladuje,
resnica prava krhko je orodje, ko svoj profit zahteva, povečuje,
za novi ‘CREDO’ skoraj je napaka, občan povprečni puhlost zasleduje,
če trdiš kdaj, da dvojčka sta enaka! ukrepati pravično huje je in huje!
Če hočeš zdaj z ‘gospodi’ piti Ker jugoti, rdeči, partizani
in vso preteklost pred sosedi skriti, na udaru so, zasramovani,
že moraš poleg ideološke biti, sledimo skupno naj pravilu,
simbolično očeta UBITI! da vsi dišimo po kadilu?
Je slavokomunizem bil sadizem?
Kasnejša samouprava mazohizem?
Sedanje stanje kaže: v teh rečeh
je možno pač doživljanje obeh!
V pravem transferu nevroza bolnika
po čudnih poteh zajame zdravnika.
V Ljubljani, bog lonaj, menjava idealov
pomeni med drugim transfer kapitalov!
Me klicati ‘tovariš’ te je sram,
nikoli nisem bil ‘gospod’, ne znam,
‘prijatelj’, ‘kolega’ ti ostaja,
sicer pa vse teži po ‘ringaraja’!
Odkar se na Slovenskem vse spreminja,
kar vaza je bila, je zdaj črepinja,
simbol je narodni bodeča neža
in na zastavo bomo dali ježa.
Hkrati z „ostarelo“ publikacijo sem istega dne prebral na omrežju spodnje z mojimi stihi sozvočne „sedanje“ vrstice, ki jih je objavil čezmejni tovariš – oh pardon!, kolega, prijatelj.
„Nekoč, ko še ni bilo Kovida, so se ljudje zbirali ob različnih prilikah, veselih in onih manj, brez mask. Takrat so bili drugačni časi. Časi tovarišev, ljudi, ki so se zapisali ustvarjanju, izgradnji od gospodov in gospeh porušeno domovino. Za razliko od sedanjih časov, se zdijo tisti časi, kljub doživetim vojnim grozotam, naivni, otročje preprosti. Nato smo, so se vrinili v te sedanje čase gospodje in gospe skozi zadnja vrata v imenu demokracije in sobivanja vsega z vsem…tako so vsaj obljubljali.
Postali so, postali smo spet gospodje, gospe, tako kot pred letom 1945, ne glede na to ali so nam ti izrazi všeč ali ne. Vsi se spet vljudno ogovarjamo, ogovarjajo z gospodi, gospemi, tovariši in tovarišice so šli izven mode…
Ko opazujem te nove čase, ustrojene po meri demokracije, na katero se sklicujejo, me vedno znova preseneča, da je početje vseh teh novopečenih “gospodov” nič kaj plemenito, še najman pa gosposko. Bolj se ogovarjamo, ogovarjajo z gospodi in gospemi, bolj se izkazuje, da so, da smo vsi v resnici zviti tatiči in tatice, ki kradejo, kradejo kot srake. Zdi se celo, da kar tekmujejo, tekmujemo, kdo bo bolj uspešen, kot da je lopovščina postala slovenski nacionalni šport.
Čudni časi ti časi gospodov in gospe, prav zares… čudna je ta demokracija… Zdi se neverjetno, kako zelo se je v kratkem času spremenilo obdobje tovarišev in tovarišic, tako zelo se je do neprepoznavnosti spremenilo! Te začetne novembrske dni, ko se spominjam njih, tovarišev in tovarišic, že pokojnih v grobu, upam, da se v njem ne obračajo od upravičenega razočaranja. Ne pozabimo, kdo so bili tisti tovariši in tovarišice, ki so jim, ki so nam omogočili, da se danes kitimo z vsem kar imajo, imamo, nenazadnje to, da se lahko oslavljamo z gospodi in gospemi.” (B.M.)
