„Patriotizem je zadnje zatočišče za lopove“ je daljnega leta 1775 Samuel Johnson v britanskem parlamentu zabrusil prvemu ministru Edmundu Burku, ki se je proglašal za odločnega „patriota“. Dve stoletji pozneje je iste besede ponovil režiser Stanley Kubrik v filmu „Obzorja slave“, posvečenem borcem na francoski fronti v prvi svetovni vojni.

Citat so mnogi komentirali po svoje, vendar je bil njegov izvirni namen ločevati med iskreno občuteno ljudsko ljubeznijo do domovine od nacionalizma ter šovinizma, prikritima prav pod slabo razumljenim pojmom patriotizma.

Kajti pojem patriotizma se lahko razume na različne načine, kar je odvisno tudi in predvsem od pogojevanj zgodovine posameznih narodov.

Naj navedem osebni primer. Rojen sem na sporni meji med Italijo in Jugoslavijo, v mestu Trst, ki so ga v letih mojega otroštva upravljali angloameriški vojaki. Dobro se spominjam njihovega „patriotizma“, ker ni imel nič skupnega z našo preteklostjo in čustvi. Pred šolo so nam prikazovali filme o tem, kako so Amerikanci „osvobajali“ domala ves svet, od Tihega oceana do evropske celine. Obenem smo gledali filme, v katerih so se „dobri beli priseljenci“ vojskovali s „hudobnimi in divjimi“ domorodci (Indijanci), da bi jim pobrali zemljo za svoje družine in sicer tako, da bi v nas vzbudili sočutje zanje. To je bil v bistvu patriotizem WASP (White anglo saxons protestant), katerih nista družila ista narodnost, kultura ali izročila, saj so bili priseljenci iz vseh evropskih dežel. Temelj nove ameriške nacije so bili genocid domorodcev in suženjstvo, ki pa jim ni moglo biti v ponos. Zato so se pač morali zateči k mitom o osvajanju „Divjega zahoda“, čeprav ga je spremljalo iztrebljenje „divjih domačinov“, ki so jih spremenili v „agresorje“. To je pozneje porodilo pod krinko lažnega patriotizma tudi rasizem do afroameriških in špansko govorečih latinskoameriških prebivalcev.

Šele v ’60 letih prejšnjega stoletja v ZDA opazimo množične pojave drugačnega kritičnega razumevanja lastne zgodovine, ko bi patriotizem bil usmerjen k oblikovanju ameriške družbe pravičnosti, osvobojene spornih preteklih mitov. O tem pričajo filmi in literarna dela, a tudi gibanja za enakopravnost.

Mi, ki smo bili sinovi in hčere prvega povojnega pokolenja, nismo sprejemali vsiljenih vsebin njihovega „patriotizma“, saj so se naši starši in sorodniki borili v vrstah jugoslovanske partizanske vojske ali trpeli v nemških lagerjih, ki jih je konec vojne osvobodila Rdeča armada. Zato so naša domovinska čustva temeljila na antifašizmu in mednarodni vzajemnosti, ljubezni do svobode in ljudskih pravic.

Živimo na mejah Slovenije in nam je povsem tuj pojem patriotizma, kakršnega širijo desničarske sile, ker sloni na razpadu Jugoslavije pred 30 leti, čemur sledita sovraštvo do drugih narodov Balkana ter prezir do „svetovnih sirot“, beguncev iz vojnih žarišč azijskega Srednjega vzhoda.

Tudi v Italiji je pojem „domovine“ v vzgojnem sistemu dokaj zapleten in problematičen. Navsezadnje je Italija postala enotna država šele v 19.stoletju z združitvijo, nastalo kot posledica niza vojn z avstroogrskim cesarstvom na severovzhodu in z vojaško zasedbo dežel na jugu Apeninskega polotoka ter Sicilije (ne pa Sardinije, ki je že bila del savojske kraljevine) s pomočjo enot generala G. Garibaldija.

Znani italijanski mislec Antonio Gramsci je to vojno opredelil kot „kolonialno“ in ne „osvobodilno“, saj so se kapitalisti severne Italije polastili agrarnih in drugih virov Južne Italije, da bi jih lažje izkoriščali. To je vzbudilo pri prebivalstvu oster odpor.

Upirali so se predvsem revni kmetje, razočarani, ker niso bile izpolnjene obljube o razdelitvi veleposestniške zemlje.

V italijanskem vzgojnem sistemu, šolah, literaturi in kulturni dejavnosti nasploh je bil ustvarjen mit o „osvoboditvi“ v združevalnem procesu oblikovanja enotne države s posebnim poudarkom na zmagah v spopadih z avstrijskim okupatorjem.

Italijanska himna poje o združitvi razdeljenega naroda, ljudstvu pa je bila bliže pesem o izgubljeni domovini pregnanih Judov v Verdijevi operi „Nabucco“.

Po prvi svetovni vojni je Italija dobila nove meje na vzhodu in Jadranskem morju in sicer v škodo nastajajoče države Srbov, Hrvatov in Slovencev. Novim mitom so dali duška pesniki kot D’Annunzio ali futurist Marinetti. Italija je proglasila praznik „Zmage oboroženih sil“ 4.novembra, češ da je italijanska vojska tedaj slavila veliko zmago v bitki, ki je niti ni bilo. Praznik velja tudi danes. Tega dne državniki, šolarji in vojaki sodelujejo v svečanostih pred Oltarjem domovine v Rimu in skupni grobnici na vzhodni meji. O tem se podrobno učijo v šolah, češ da je bila prva velika vojna tudi zaključek dolgega združevanja in oblikovanja italijanske države.

V Italiji se kajpak spomnijo tudi druge svetovne vojne in sicer z dvema državnima praznikoma. 25.aprila je praznik antifašistične vstaje in osvoboditve. Je dela prost dan, pred tem pa naj bi o odporu in osvobodilni vojni predavali v šolah, toda marsikateri učitelj ali profesor tega ne dela, češ da je ta zgodovina „sporna“ in da so dogodki še časovno preblizu sedanjosti.

V duhu zgodovinskega revizionizma zadnjih desetletij pa Italijan obhaja tudi Dan spominjanja na žrtve partizanskega maščevanja in na delno selitev Italijanov z ozemelj, ki so po vojni pripadla Jugoslaviji. O tem predavajo v šolah, vrtijo filme in televizijske oddaje, objavljajo knjige in risanke. Vsako leto 10.februarja, ob obletnici podpira pariške mirovne pogodbe z Italijo, pa v živo prenašajo svečanost s Kvirinala, kjer je predsedstvo republike. Slišati je bilo tudi besede o „slovanskem barbarstvu“…

Kritične poglede na vlogo Italije v vojni na Balkanu, v Afriki in ZSSR ima samo del napredne inteligence. Množice verjamejo puhlici, da so „Italijani tudi v vojni predvsem dobričine“, nekako tako, kot jih prikazuje Salvatoresov film „Sredozemlje“, ki je v Hollywoodu prejel Oskarja.

Film prikazuje skupino italijanskih vojakov, ki so okupirali grški otok. Do domačinov so prijazni, jim pomagajo, se zaljubljajo v dekleta in ženske. Edina negativna osebnost je turški mornar, ki je ogoljufal in okradel naivne Italijane.

Kljub temu pa prihaja v Italiji do sprememb, predvsem v sistemu javnega izobraževanja, kjer delujejo pedagogi, ki so kritični do propagandističnega predstavljanja patriotizma med urami zgodovine, slovstva in „državljanske vzgoje“. Italijanska ustava namreč ščiti svobodo učenja šolskega osebja, seveda v okviru občih programov.

Izhajajoč iz teh načel in sodobne potrebe dijakov in študentov, da svobodno raziskujejo in osvajajo vire šolskih predmetov v modernih informatskih sredstvih, je skupina pedagoških, zgodovinskih in znanstvenih Inštitutov (med njimi Inštitut Gramsci) predlagala vladi oblikovanje posebnega odbora, ki naj pomaga ministrstvu pri oblikovanju programa v duhu republiške ustave, kar je takoj podprl predsednik parlamenta Roberto Fico. V odbor je vstopilo 12 inštitutov, ki so oblikovali spletno stran www.patriottismo.it, z nalogo širjenja „ustavnega patriotizma in republikanskega državljanstva“.

Po tem programu bodo v šolah obvezne predstavitve novega modernega „ustavnega patriotizma“, slonečega na izvoru italijanske ustave, ki ima svoje korenine v protifašističnem odporu in torej vrednotah, za katere je mnogo mladih Italijanov žrtvovalo svoje življenje. Ustava v posebnem členu prepoveduje fašizem in propagando fašizma, hkrati pa zavrača vojno kot sredstvo razreševanja mednarodnih sporov, proglaša enakost vseh državljanov ne glede na spol, veroizpoved, politično prepričanje ali narodnostno poreklo.

Skratka, ustava mora postati navdih iskrenega domovinskega ponosa, ko poudarja pravice osebnosti in skupnosti, v katerih le-te uresničujejo svoje interese.

Še posebej gre poudariti tudi socialne in gospodarske pravice vseh delovnih ljudi, saj prav uvod ustavnega besedila poudarja, da je „Italija demokratična republike, ki temelji na delu“.

V tem smislu je oblikovanje odbora za vzgojo ustavnega patriotizma pomemben preobrat glede na preteklo in v marsičem še trajajočo protislovno prakso pri izobraževanju novih državljanov.

Zanimivo je, da se več ne govori o kakem „evropskem patriotizmu“, ki je bil še prisoten pred nekaj leti. Utišali so ga po odobritvi sporne evropske resolucije o nacifašizmu, ki pripisuje SZ krivdo za začetek svetovne vojne, povsem pa je izginil iz misli italijanskega ljudstva po izbruhu epidemije koronavirusa, ko mu v najhujših trenutkih EU ni priskočila na pomoč, medtem ko so med prvimi prileteli kubanski in ruski zdravniki.

Verjetno so Italijani razumeli, da Evropa sega do Urala in se ne konča na Karpatih.