Priznati moram, da sem kot pet ali šestletni otrok vzljubil nogomet in postal navijač Juventusa po zaslugi francoskega asa Michela Platinija. A sam Platini je nekoč izjavil, da »česar sem zmožen jaz narediti z žogo, tega je zmožen Maradona s pomarančo«. Kot otrok sem videl v Maradoni nasprotnika, ki je »mojemu Juventusu« povzročal velike težave na igrišču; šele z odraščanjem sem spoznal velikost tega izjemnega talenta, ki je zaradi razuzdanega življenja na igrišču morda dosegel manj, kot bi lahko, po končani karieri pa živel manj, kot bi lahko.
Odšel je natanko štiri leta po mentorju in velikemu prijatelju Fidel Castru, istega dne, 25. novembra, pa je umrl še eden izmed najbolj razvpitih nogometašev, George Best. Maradona ni nikoli skrival tetovaže Che Guevare, ki jo je imel na roki in, ko je zvedel za Castrovo smrt, je izjavil, da je to zanj največja bolečina vse od smrti staršev. Z liderjem kubanske revolucije sta veliko govorila o politiki in športu, Maradona pa je že takrat imel zdravstvene težave, saj je preživel kar štiri leta svojega življenja na Kubi, tudi da bi se tam zdravil.
Ljubili so ga tudi soigralci, saj ni bil lider le na igrišču. Za vse ostale se je boril tudi izven njega. Ko je od kluba zahteval povišanje plače, je to avtomatično pomenilo, da so morali povišati plače tudi vsem ostalim soigralcem. Ni slučaj, da ni še bilo Maradoninega nekdanjega soigralca, ki bi imel slabo besedo na njegov račun.
V modernem nogometu se redkokdaj dobi nogometaša, ki se izpostavi, ko gre za določene socialne ali politične tematike. To pa zanj ne velja. Maradona ni nikoli skrival svojih političnih idej. Zrasel je v eni izmed najrevnejših četrti Buenos Airesovega predmestja. Niti tekoče vode ni imel v svoji hiši. In nikoli ni pozabil, od kod prihaja. Tudi, ko je služil bajne – sicer v primerjavi neprimerno nižje od sedanjih – vsote, ki pa so bile za daleč najboljšega igralca na svetu kljub vsemu skromne. Napoli in Neapelj je najbrž izbral tudi zato, ker je bila to ekipa revnejšega juga Italije. On sam je bil predstavnik juga. Tiste Južne Amerike, ki je videla v bogatih ZDA in Evropi kolonizatorje, ki so bili glavni krivci za revščino, ki je vladala in še vedno vlada v Južni Ameriki. Gol z roko (t.i. mano de dios, božja roka) proti Angliji je bilo maščevanje za poraz v vojni za otoke Malvinas (Falkland za Angleže). Zanj je bil to gol proti kolonizatorjem.
Nikoli ni skrival svojih levičarskih stališč. Omenili smo veliko prijateljstvo s Castrom, a ravno tako je bil ob strani ostalim levičarskim voditeljem v Južni Ameriki. Oboževal je pokojnega venezuelskega predsednika Huga Chaveza, prijateljske vezi pa je imel tudi s sedanjim, Madurom, ki je med drugim dan po Maradonovi smrti izjavil: »Maradona nam je tudi pomagal pripeljati v Venezuelo živila, kar je bilo prepovedano zaradi ameriškega embarga. To lahko zdaj povem, ko ga ni več med nami. Odšel je velik prijatelj venezuelskega naroda.«
Bil je ob strani Palestincev v boju za svojo državo, ravno tako je prijateljeval z bolivijskim liderjem Evom Moralesom. Naj bo jasno. Maradona ni bil svetnik, nikakor ne. Imel je stalno težave z uživanjem mamil, tudi v družinskem krogu naj ne bi bil preveč spoštljiv do ženskih likov, ki so ga obkoljevali, ravno tako je imel težave z italijansko davkarijo. A priznati mu je treba, da se sam ni nikoli imel za zgled, ni želel biti zgled drugim. Želel si je le brcati neko žogo (kar mu je božansko uspevalo) in revnim omogočiti boljše življenje. Morda je bil večkrat naiven in določene osebe so to njegovo naivnost izkoriščale. A ne glede na te negativne plati Maradone-človeka se v teh dneh poslavljamo od Maradone-nogometaša. Od legende. Ob gledanju posnetkov nekaterih njegovih golov se ti namreč poraja dvom: je to šport ali smo že prešli na poezijo?
Diego, hasta la victoria siempre! (Iztok Furlanič)
