Skratka, zdaj je vsem jasno, da so državljanke in državljani RS dobro razumeli, za kaj gre: orožje ali zdravstvo. In v času epidemije Covida19, ko slovensko zdravstvo poka po šivih (in v Ljubljani prirejajo simpozij o tem, komu rešiti življenje in koga pustiti, da umre) so ljudje zelo dobro razumeli, v katerem grmu tiči zajec. Razumeli so tudi (primer Patria docet), da so nakupi težke oborožitve tudi politična izbira (ni naključje, da jih bodo kupovali v Orbanovi Madžarski) in, zakaj ne, tudi priložnost za “stranski zaslužek”. Spet “Patria docet”…

Levica in SD, ki sta organizirala zbiranje podpisov, sta lahko zadovoljni, vendar se ne smeta usesti na lovorike. Predvsem zato, ker bo desnica zaigrala na zadnji adut: ustavno sodišče, v katerem ima Janša veliko prijateljev in podpornikov. Tako so že razvili teorijo, da je referendum o oborožitvi neizvedljiv, češ da ga ustava prepoveduje. V resnici ustavni člen pravi, da je referendum neizvedljiv v primerih, ko gre za “nujne” obrambne namene. Po domače povedano, če je Slovenija napadena je logično, da ne bo glasovala o oboroževanju, v mirnem času pa mora, ker je to demokratična pravica državljank in državljanov.

Desnica z Janšo na čelu bo skušala bojkotirati to pravico, kakor tudi sicer oži do skrajnosti meje demokratičnosti slovenske družbe, saj je v “protikoronsko” zakonodajo vnesla tudi visoke kazni za organizatorje protestov v javnosti, tudi do 15 tisoč evrov globe! Nezaslišano.

Slovenke in Slovenci se torej ne smejo zadovoljiti z zbranimi podpisi. Braniti morajo svojo pravico, da se izrečejo o tako važnem vprašanju in da jim nihče ne bo te pravice kratil.

Operativno pa se moramo tudi pripraviti, kako bomo reagirali, če bi nam bila ta pravica odrečena.