Morda v obeh, morda pa nič in nam bodo prisolili kakšnega podtajnika na Ministrstvu za okolje – oddelek za izumirajoče vrste. Spodnji odstavki gredo sedaj v objavo, ko bojne sekire niso še izkopane in bi zato dišali po natolcevanju proti enim ali drugim, morda celo tretjim. Torej sine ira et studio le v seznanitev nekaterih okoliščin iz preteklosti. Čudi me, da niso nikoli nikjer navedene, a to lahko začudi le mene, ker se me tesno tičejo in ne vplivajo na uradno zgodovino izvolitev Slovencev/Slovenk v državni parlament.
Pisalo se je leto 2006. Kot vse od samega Albina Škerka dalje je naraščalo pričakovanje, koga bo garancijska stranka od Komunistične partije dalje z vsemi kamaleontskimi spremembami predlagala. Z leti se je absolutno zagotovilo preoblikovalo v razmišljanja in tuhtanja (zakaj pa ne?) do dvomov, strahov, da ne bo nič. Leta 2006 še celo! Dolgo časa, preveč, je odmevala tišina. Optimisti so se prepričevali, da bodo v Rimu pač že uredili ob upoštevanju ideoloških, organizacijskih, zemljepisnih in še kakšnih ravnovesij. Medtem so me kot tolikokrat prej za občinske in deželne volitve, pa tudi parlamentarne tovariši iz Komunistične prenove že mesec pred prijavo kandidatur nagovorili, pravzaprav silili vame, naj pristanem na vpis na listo, da pritegnem glasove volivcev, ki za druge kandidate niso bili dosegljivi. Takoj sem dejal, da ne grem v tekmo s slovenskim kandidatom tedanje reformistične leve stranke. Opozorili so me, da zadeve niso povsem jasne in se v njenih vrstah od Trsta do Rima kažejo valovanja. Menil sem, da so potegnili takšen argument, da bi me zlahka prepričali, dnevi in tudi tedni pa so se vrstili, ne da bi vzniknila slovenska kandidatura med reformisti. Drugi val tovariških pritiskov je bil „hujši“, kajti taktika in strategija stranke, v okviru katere sem vselej prej kandidiral brez izkaznice kot „neodvisen“, sta narekovali, da me postavi na tretje mesto kandidatne liste ne pa z začetno črko R v priimku nekje na koncu. Stranka je hotela na obmejnem območju izpostaviti narodni vidik, se pravi slovensko narodno manjšino. Kot že prej sem dejal, da ne bom kvaril možnosti izvolitve gotovemu kandidatu reformistov. Spet so me seznanili z dejstvom, da ga sploh ni. Manjkalo je res le 48 ur do zaključka uradnih prijav. Zato sem dejal, naj počakamo še en dan. Takoj sem poiskal povezavo ime s kvalificiranim zastopnikom „bratske“ stranke je z opozorilom, da ne bom za konkurenta, a če se ne v Trstu in ne v Rimu odločijo, ne bom dovolil, da bi državne volitve prvič ne imele na kateremkoli seznamu kvalificiranega Slovenca v Italiji. Ni pomagalo. Popolno ignoriranje: nihče me ni poiskal, nihče telefoniral. Res le 20 ur pred zapadlostjo sem pristal na ponudbo Komunistične prenove. O dinamikah sem seznanil tudi simboličnega kandidata Slovenske skupnosti. Tovarišem sem ponovil opozorilo in svojo napoved o zgolj „vihtenju zastave“ brez institucionalnih posledic. Sicer pa je bilo nemogoče, da bi Komunistična prenova v našem okrožju izvolila tri parlamentarce.
Priznam, da sem bil v zadregi, ko sem se z Milošem Budinom znašel na istih TV oddajah tudi zato, ker je njegova kandidatura postala javna 12 ur pred zaključkom prijav. Prava sramota. Ali so v Trstu in posledično v Rimu zgolj zaradi moje kandidature tik pred zdajci dali konkurentu možnost nastopanja, ne vem. Zaporedje dogodkov govori temu v prid. Dejstvo je tudi, da ni Budin prejel zadovoljivega števila glasov, da bi gladko šel v Rim. Našli so za Slovence zadovoljiv manever. Prejel sem, kljub neizkušenosti v meandrih strankarske politike, malo manj kot 10.000 glasov. In kaj se je pripetilo? Komunistična prenova je prejela tudi na državni ravni veliko glasov in naše okrožje je imelo pravico do mesta v Senatu. Pri nas je bila prva na seznamu nekdanja partizanska kurirka Lidia Menapace, a zmagala je tudi v Abrucih, Drugi je bil deželni odbornik Antonaz, a izjavil je, da on ne zapusti dežele FJK za nobeno ceno. Ostal sem na čistini. Pritisk naj vendar grem v Rim je bil upravičen. Ostal sem neomajen zaradi družinskega zdravstvenega stanja, sinove težke invalidnosti. Pet let razpet med Gorico in Rimom, kjer sem sicer skoraj pol stoletja prej tri leta študiral in z drugimi študenti zaradi sindikalnih vzrokov blokiral vhode v Poslansko zbornico, ni bilo sprejemljivo. Če bi bil slutil, da bo Prodijeva vlada padla že po poldrugem letu, pa bi bil sprejel in Slovenci bi imeli v povojnem obdobju senatorja več.
Pripis uredništva: Resnici na ljubo bi bil Aldo Rupel edini slovenski parlamentarec, saj je Miloš Budin svoje mesto prepustil strankarskemu kolegu Cuperlu, sam pa prejel mesto podtajnika za zunanjo trgovino v Prodijevi vladi med 2006 in 2008.
