Medtem ko nas zasipajo s podatki, nam oblasti sipajo ukrepe, prepovedi, ukaze, nasvete, grožnje in kazni. Vse z najboljšim namenom zajeziti pandemijo v pričakovanju cepiva, ki naj bi nas končno rešil ijn spravil na tire normalnosti zdravja.
Za nas, ki živimo ob meji, je zmeda še večja, če moramo upoštevati ukrepe Italije, Furlanije Julijske krajine in Slovenije. Kajti eno je gotovo: niso usklajeni, pogostoma so celo protislovni in se ljudje morajo pač znajti.
Kdor pozorneje sledi in išče informacije tudi sam, pri specializiranih virih, bo ugotovil, da je na planeto, kjer živi 8 milijard ljudi, umrlo že 2 milijona obolelih s Covidom19. Največ v ZDA, najmanj na Kitajskem, ki je epidemijo že premagala z drastičnimi ukrepi, disciplino in načrtovano solidarnostjo.
Povsod drugod je v teku pričakovani „drugi val“, ki ga države niso preprečile. Zdaj grozi tudi tretji, po Novem letu, ko naj bi razsajala tudi običajna gripa. Kdor je mogel, se je proti tej navadni gripi že cepil, zdaj čaka na cepivo proti Covidu19. Kar je, mimogrede, posel stoletja. Najbrž ni naključje, da je velike farmacevtske multinacionalke kar tekmujejo, kateri bo uspelo zavzeti večji delež trga in napolniti svoje blagajne s svežim denarjem, ki si ga države sposojajo in prenašajo na ramena svojih državljanov za kar lepo število let.
V „zapadnih“ družbah, predvsem v EU, ugotavljajo, da večina okužb se zgodi na delovnih mestih (v podjetjih, uradih, zdravstvenih ustanovah, javnih prervozih), kjer so zaščitni ukrepi ohlapni ali celo odsotni. Policija kaznuje posameznike, ki ne nosijo maske na ulici, ne gre pa v tovarne ali podzemske železnice, kjer so ljudje v neposredni bližini in pogostoma brez ustrezne zaščite ter razdalje.
Še več. Države subvencionirajo odsotnost z dela obolelih uslužbencev, vendar ne stoodstotno, kar pomeni, da se delavcu „ne splača“ zboleti in ostati doma. Okužbo na delovnem mestu bi morali obravnavati kot „nesrečo na delu“, kar krije posebno državno zavarovanje, vendar se podjetja tega branijo.
Okužbe se množijo tudi v domovih za ostarele, kjer redkokdaj pride do ločevanja med okuženimi in še zdravimi. V bolnišnice pa odpeljejo težko obolele, saj so zdravstvene strukture osiromašene in nezadostne. Vlade so jih namreč oklestile v zadnjih desetletjih in sicer v okviru splošne politike „proračunskega varčevanja“. V Italiji pri tem ni bilo velikih razlik med levo in desno sredino. Oboji so izvajali politiko krčenja javnih stroškov ter privatizacije zdravstvenih storitev. V Italiji dopolnilno privatno zdravstveno zavarovanje predvideva celo kovinarska delovna pogodba!
Za premostitev vseh težav in podhranjenosti javnih struktur potrebujejo države veliko denarja. Evropska posojila so nekaj, vendar jih bo treba vračati, pa čeprav brez pretiranih obresti. A ta denar krije le najnujnejše, ne pa pravih rešitev in vrnitve k „socialni državi“, kakršno smo poznali do padca berlinskega zidu in izločanja socialističnih konceptov iz politike.
Počasi si utira pot spoznanje, da je treba narediti nekaj pogumnih konkretnih korakov. Naprimer z uvedbo premoženjskega davka.
Komaj ga je kdo omenil, že se je vsul plaz kritik in tarnanj, kakor če bi kdo predlagal giljotino za bogatejše sloje. V resnici ni tako. Šlo bi za manjši solidarnostni prispevek tistih, katerih premoženje je večje od pol milijona evrov in za vrednost, ki presega to osnovno vsoto. (Če je nekoga premoženje vredno npr. 700 tisoč evrov, bi plačal na preostalih 200 tisoč.)
Vik in krik so zagnali domala vsi, razen redkih izjem, kakor če bi kdo preklinjal v baziliki sv. Petra med papeževo mašo. Pravzaprav niti to ne, če se spomnimo, da je prav papež Frančišek pred kratkim pojasnil, da „privatna lastnina ni svetinja“. In italijanska ustava tudi, ko poudarja, da „privatna lastnina mora imeti družbeno vlogo“, sicer ni zaščitena.
Dejstvo je, da se premoženjskemu davku težko izognejo, tudi običajni davčni utajevalci. Klasični teoretiki liberalne ekonomije, kakor Adam Smith, pa poudarjajo, da zmerno obdavčevanje premoženja v bistvu stimulira podjetnika, da je čimbolj učinkovit, če hoče ohraniti svoj kapital. Je torej spodbuda k tehnološkim in drugim novacijam, ki pa jih nekateri kapitalisti ne marajo in raje služijo na račun izkoriščanja nezaščitene delovne sile.
Sramotno je vsekakor, da se je več kot 90% parlamentarcev izreklo proti premoženjskemu davku in s tem zaščitilo tiste 3% Italijanov, ki so lastniki velikih premoženj. Navadni ljudje, tudi brezposelni in izkoriščani, so zanje glasovali, da zdaj zagovarjajo koristi peščice bogatih.
Tega bi ne smeli pozabiti.
