Ali so se navade kaj spremenile od tedaj? Prav nič! Kakšna ošabnost! bo kdo rekel. Ali naj se ljudje spremenijo, ker so nekje v zakotnem članku pred leti prebrali neko željo? Tako ostajamo v tem kaosu preganjavice, da mora četvorka decembrskih praznikov ne le ostati, ampak mora biti, kar se da cool, eksplozivna, potrošniška, licemerska do otrok na eni strani in starejše generacije na drugi, ki naj jo ‘pod mus’ moramo raznežiti s prisotnostjo vnukov in vnukinj. Državljani ne trpimo/te/jo, da nam/vam/njim nekdo nekaj naroči, pa naj gre magari za rešitev zdravja in celo življenja. Alergični smo postali na kolektiv in enovito iskanje rešitev. „Meni že ne bo nihče kaj naročal, kaj šele točno usmerjal!!!“
Ni pač poročil, tedenskih pregledov, popoldanskih razprav in nočnih TV klubov, ko bi se ne že od konca novembra prvo in zadnje vprašanje voditeljev oddaj glasilo: Kaj pa božič, kaj pa osamljeni stari starši v oddaljeni pokrajini ali deželi? Kaj občinska zamejenost? Kaj pa deželna? In kdor prebiva pol kilometra od občinske meje, a ne sme prekoračiti tiste virtualne črte? Nihče noče niti pomisliti na nujnost odpovedi, čeprav si pandemični valovi sledijo ali so se spremenili v plimo takorekoč brez valovanja. Individualizem na tretjo potenco! Kolektivno vedenje v skladu z zdravniško stroko je tabu. Namesto, da bi ljudje svoj gnev usmerili v družbene makrokrivice na področju sociale in gospodarstva, se bunijo proti vabilom, poslušanje katerih bo morda zajezilo pandemijo. Komaj čakajo/mo, da jih/nas dežurni krotilec potolaži s pomirjevalno instant besedno tabletko, ki naj polepša dan z roza barvo. Če pade število mrtvih za nekaj enot, ne odpiramo le steklenice penine, temveč zahtevamo odpravo omejitev. Menim, da ne gre za rodbinska čustva oziroma da še zdaleka niso najpomembnejša. Gre za pubertetniško napačno usmerjeno trmo, pri nekaterih kar za cepetanje z nogama.
Potem so tu politiki in zdravstveni strokovnjaki. Prvi zaradi „volilnega telesa“, drugi da „naredijo dišpet“ kolegu z drugega konca države, dežele ali ceste namenoma govorijo megleno, protislovno in nasprotujoče, saj sicer ni razprave, ki jo TV novinarji tako potrebujejo, da dosežejo odstotek več gledanja in poslušanja. Čudi me, da si folk pričakuje absolutno odrešilno frazo, ki naj ga reši negotovosti. Pozabljajo/mo, da sodi negotovo stanje duha in življenja v sam srž bivanja. Zadnjih nekaj desetletij nas celotna informativna mreža neposredno in subliminalno navaja, da je vse linerano, mogoče, znanstveno dognano. Begunci so prava negacija tem verovanjem. Potem pride množična bolezen brez instant rešitve in že je tu panika. Morda pa je vzrok sedanjemu hlastanju po družinskem in rodbinskem prazničnem izročilu, ki narekuje skupno božično kosilo, resnično posledica velikega strahu, ker bi njegovo zanikanje potrdilo, da se je življenje res spremenilo in se dolgo ne bo vrnilo na prejšnje tirnice.
Za časa spopadov velikih vojnih razsežnosti v Krajini, Bosni, Hercegovini, Vukovaru in še kje pred okrog dvema desetletjima sem se spraševal, kako bi se v podobnih okoliščinah vedli, se odzvali v Lombardiji, na Štajerskem, v pariških predmestjih, na Irskem in povsod drugod, tudi v ZDA! Navajeni na tehnološko neoporečne pogoje, kako bi se znašli v neorganiziranih strukturah? Sedaj nismo v vojni, ampak, bože spasi!, tako je skoraj, kot da bi bili: nezaupanje do mimoidočega, stanovanja kot obrambni bunkerji, rezerva hrane in zdravil, hlastanje za novicami, ki naj bi spremenile tok dogajanj. In že se sprašujemo, kakšne bodo dolgoročne posledice, ki bodo zaposlovale psihologe in tehnike za protistresno pomoč. Rešitve bo treba iskati v nas samih in ne v napihnjenih praznikih ob koncu leta ali spomladi. Nakupovanje daril in praznični obroki rešujejo prodajo in celotno zaporedje v gospodarstvu, neobrzdana srečanja pa ga bodo zaradi stroškov za zadravstvo ugonobila. Privadimo se biti sami s seboj.
