Sicer pa gledam na okraševanje drevesa ob koncu leta kot pozdrav novemu letnemu ciklusu z novoletno jelko. Miklavž mi je bil v otroštvu bližji od Dedka Mraza, na Božička pa gledam spet kot vsiljevanje za vsako ceno verske in pravzaprav potrošniške prepotence. A pustimo narodopisno folkloro.
Ne morem in ne morem razumeti, zakaj je uradna Slovenija spolitizirala letošnje božično darilo Vatikanu oziroma papežu. Pa saj ni res! Razumem, še kako razumem! Ker je v španoviji s slovensko Cerkvijo v prvih okopih spet in spet poiskala in našla pretvezo, da nas je potisnila v razdvajanje. Kakšen smisel ima ob božičnem času (pojmovanem kot obdobje povezanosti in vzajemnosti!) sprožati vzporedne in nasprotne reakcije? Kakšno povezavo ima darilo božičnega drevesa s krajem, kjer je bilo požagano? Seveda jo ima, če podrtje načrtno opraviš na Kočevskem, da lahko nato svetu v javnem govoru v tuji državi prikličeš eno (in poudarjam ENO) izmed tragedij druge svetovne vojne. Načrtuješ najmanj pol leta prej prav za božične praznike politično tematiko, da jo razplamtiš? Tu tiči zajec: zakaj niso tridesetmetrske smreke podrli v okolici ene izmed desetin med vojno požganih naselij na Dolenjskem ali v Beli krajini, kaj šele na Krasu ali Vipavski dolini, ter nato v Vatikanu, na sami meji z državo Italijo, najavili urbi et orbi, da prihaja iz kraja, ki ga je okrvavila italijanska Kraljeva vojska skupaj z enotami MVAC? Seveda ni dojemljivo, saj je oborožena pest slovenske Cerkve bila tedaj zraven. Če bo kateri bralec teh vrstic pri tem vzrojil, naj ve, da akcija povzroča reakcijo. Razdvajanje povzroča nadaljnje razdvajanje, gotovo pa ne ponujanje drugega lica.
Ali pa: kako bi izpadlo, če bi ob prazniku 1, maja „ta rdeči“ posekali ducat dreves okrog Urha pri Ljubljani, jih vkopali v zemljo na simbolnih mestih po domovini, ki jih res ne manjka, še prej obesili nanje delavske zastave in bi nato ob veselem rajanju snemali za TV izjavo o kraju, kjer je v posvečenem cerkvenem prostoru tekla slovenska kri? Bi to prispevalo k spravi?!? Ponos, ki me je preveval že v preteklosti ob podobnem dogajanju v Vatikanu in letos med napovedmi še bolj, je povsem splahnel. Izpostavitev Slovencev kot naroda s takšno izjemno reklamno potezo na svetovni ravni, je klerikalizem starega kova zamejil v sektaštvo vredno srednjeveškega apeninskega izročila: Guelfi e Ghibellini.
