V resnici je bil le zasenčen lažni mit, ki mu le malokdo verjame, kljub vsiljivi propagandi mainstream občil po celem svetu.

Ne zanima nas kronika „pohoda na Kapitol“, niti nas ne vznemirja plaz razmišljanj in modrih sklepov mainstream komentatorjev, ki zase trdijo, da so dobri poznavalci ameriške politike in zgodovine. Pač pa si bomo privoščili le nekaj ugotovitev, ki so nesporne. Bralec pa naj si sodbo ustvari kar sam.

Trdijo, da so ZDA „najstarejša demokracija“ na svetu, ker je bila ameriška revolucija pred francosko. Pa poglejmo, kakšna je bila (in je) ta demokracija, ki jo označujeta liberalizem in kapitalizem, pa še ta kar svojevrstna i izvirna. Bomo že razumeli, zakaj.

Proces združevanja ameriške federativne države je spremljala izgradnja institucij, katrerih naloga je bila jamčiti svobodo poslovanja kapitalistov in belopoltih veleposestnikov. Ameriška ustava sicer v svojem uvodu zagotavlja vsem „pravico do sreče“, v resnici pa to velja samo za WASP, se pravi „belopolte anglosaksonske protestante“. Gotovo ne za domorodce, ki so jim zaničevalno pravili Indijanci (po Kolumbu) ali pa „rdečekožci“. Le po imenu njihovih narodov ne.

ZDA sploh nastanejo na osnovi genocida kakih sto milijonov domačinov, ki so nekdaj bili gospodarji prostranstva med dvema oceanoma in sedaj le životarijo v nekakšnih cirkuških rezervatih. Le manjšine se borijo za samoupravo in pri tem uživajo podporo naprednih levičarjev, ki sanjajo o ameriškem socializmu.

A genocid domorodcev, ki ga številčno in po krutosti ni mogoče primerjati holokavstu Judov v Evropi v času nacizma, ni edina senca v zgodovini ZDA. Drugi stoletni madež je suženjstvo, ki je bilo gonilna sila ameriškega gospodarstva in je v podrejenost potisnil potomce afroameirških sužnjev do današnjih dni, saj so še vedno pod pritiskom socialne odrinjenosti, izkoriščanja in rasizma.

Prav suženjstvo je povod za sicer težko razumljivi severnoameirški volilni, oziroma politični sistem. Predsednika ZDA namreč državljani-volilci ne izbirajo neposredno, pač pa posredno, skozi več filtrov, ki krepko krnijo demokratičnost sistema.

Predvsem gre poudariti, da volilna pravica ni splošna, se pravi veljavna za vse. Državljani se morajo vsakokrat vpisati v volilne sezname, kar pa je tudi dokaj zapleteno, tako da se veliko število revnejših in socialno zapostavljenih, kot so afroameričani, špansko govoreči in drugi na dnu družbene lestvice le redko vpišejo in sodelujejo na volitvah. Stranke se morajo krepko potruditi, da prepričajo simpatizerje, naj se v sezname vpišejo in nato sodelujejo na volitvah.

Vendar državljani ne volijo predsednika, pač pa „elektorje“ predsednika in sicer v vsaki zvezni državi posebej. Pri tem je zanimivo, da število „elektorjev“ iz vsake države ni sorazmerno številu prebivalcev ali volilcev, pač pa je zgodovinsko opredeljeno enkrat za vselej. Pri tem pa so za vsako zvezno državo seštevali prave državljane in sužnje, ki za volilno pravico niti vedeli niso. Njihovo skupno število je določilo razmerje „elektorjev“, zaradi česar so nekatere zvezne države postale „ključne“ in se je lahko dogajalo, kot v primeru izvolitve Donalda Trumpa leta 2016, da je postal predsednik ZDA, čeprav je imel manj glasov od demokratske tekmice Hillary Clinton.

No, „zgled demokracije“, kakor so zatrjevali naši propagandisti, to ZDA sploh niso in nikoli niso bile. So pa oholo in nasilno vsiljevale svojo politiko drugim, z gospodarskimi in vojaškimi posegi, pri čemer so se na pravila mednarodnega vedenja in svobode posameznih narodov nesramno požvižgale.

Kubo že 62 let dušijo s svojim embargom, ker se jim je zamerila z revolucijo, ki je ljudstvu na otoku vrnila dostojanstvo, potem ko je desteletja bil le ameriški bordel in zatočišče ameriške mafije. Venezueli vsiljujejo svoje lutke, ker jim dišijo naftna polja. V Boliviji so spodbudili golpe proti legitimno izvoljenemu predsedniku, ker jim ni hotel dati koncesije za izkoriščanje zalog dragocenega litija.

V minulem stoletju se spomnimo fašističnega državnega udara v Čilu, kjer so na Kisingerjev ukaz ubili zakoniuto izvoljenega socialističnega predsednika Allendeja. Zdaj, po objavi zaupnih dokumentov, vemo, da je bil čilski krvavi puč generalka za Italijo, če bi na volitvah demokratično zmagala KPI.

V Vietnamu so ZDA vodile dolgoletno vojno, ki se je končala z njihovim porazom. V Indoneziji so spodbudili državni udar, ki je odstranil enega izmed ustanoviteljev gibanja neuvrščenih, predsednika Sukarna. Sledil je poboj poldrugega milijona komunistov. Svetovna javnost je, kajpak, molčala.

Tu so še Afganistan, pritiski na Iran zaradi nafte, podpora Izraelu proti Palestincem, spodbujanje vojne v Siriji, prevara Kurdov, likvidacija Gadafija v Libiji, da o rovarjenju na afriški celini ali na Balkanu sploh ne pišemo.

Tudi v Evropi so ZDA sistematično kršile svoja razglašena „demokratična“ načela, saj so spodbujale fašistične in prevratniške sile v Italiji, Grčiji, na Portugalskem in zdaj v Ukrajini. V tej ogromni slovanski državi so postavili na oblast naciste, ki so zapodili izvoljenega predsednika republike ter razpustili parlament. Tako, kot bi želeli narediti te dni v Washingtonu. In tu ne gre samo za Trumpa, ključno vlogo je pri tem igral tudi senator Joe Biden…

Skratka, pisati in govoriti o „zgledu demokracije“ je neumno in nezgodovinsko, saj jo moramo ocenjevati tudi skozi razredne odnose. Divji kapitalistični liberalizem, kakor je severnoameriški, lahko poraja le videz demokracije, kjer je svoboda samo to, da lahko ubijajo čenopolte državljane na cesti, kakor pse, če so revni, če pa so bogati, jih lahko tudi pošljejo v Belo hišo, saj se glavne politične izbire, vključno z imperialističnimi vojnemi, ne sprejemnijo.

Eno je pač videz, resničnost pa je nekaj čisto drugačnega.