Kriza bo in že v vseh segmentih se povečuje neenakost. Zakaj se povečuje in kaj bi lahko naredili, da bi to preprečili ali pa vsaj upočasnili?

“Sedanja družbena ureditev samodejno povečuje neenakost. Novo ustvarjeno vrednost si prisvajajo in jo razdeljujejo številne skupine: lastniki proizvodnih sredstev, trgovski posredniki – nekateri pridobivajo celo monopolno rento: državni dobavitelji, posredniki pri orožarskih poslih, pri medicinski opremi … -, posredovalci delovne sile, razni rentniki – lastniki vrednostnih papirjev, poslovna in finančna birokracija (menedžerji), politična birokracija, vrhovi ideološke birokracije (akademski rentniki) …

Te skupine so nujne za delovanje sistema, a ga močno obremenjujejo. V središču se kapitalizem ohranja s povečevanjem produktivnosti dela (s tehnološkimi in organizacijskimi inovacijami) in s prisvajanjem na obrobju proizvedene vrednosti – s tako imenovano imperialno rento. K imperialni renti sodijo tudi obresti na državne dolgove – pomemben način pretakanja vrednosti s svetovnega juga na sever. Mi smo zdaj na jugu in tu se kapital obnavlja zlasti s povečevanjem izkoriščanja delavstva. Če država ne deluje proti samodejnim procesom, ti povečujejo neenakosti. V krizi še pospešeno. Vlade, ki uveljavljajo interese kapitala, prelagajo breme krize na delovne ljudi, to pa najbolj prizadene najbolj nepreskrbljene. V Sloveniji so sicer neenakosti med najmanjšimi na svetu, vendar pa se stanje najhitreje slabša prav pri nas. Nizka stopnja neenakosti je velika prednost, ki pa jo vladajoča politika uničuje. Zmanjšujejo davke najbogatejšim, davki na dobičke in na kapital so pri nas nizki, država ne preprečuje skrivanja bogastva v davčnih oazah … Pravkar so, na primer, odpravili davek na luksuzne avtomobile.”

Veliko se govori o tem, da se neenakosti poglabljajo tudi zaradi šolanja na daljavo. Kakšna rešitev, ki bi kar najmanj vplivala na povečanje neenakosti, bi bila najbolj smiselna?

“Preden so s tem začeli, bi morali vsaki učenki in vsakemu učencu priskrbeti osebni računalnik. Namesto tega razpravljajo o ocenjevanju, izpitih, maturi. Ne o tem, kako bi tudi v teh razmerah mlade ljudi česa naučili, temveč kako bi jih rangirali in terorizirali. V splošnem izobraževalni sistem vse bolj postaja sistem teroriziranja mladih ljudi, ščuva jih drugega proti drugemu, poskuša iz njih narediti oportuniste in servilneže. Mladina se kar dobro drži in se upira v tej vsakdanji šolski pozicijski vojni. Zdaj se je nekaj terorja preneslo tudi na starše. Upam, da jih bo to zdramilo k uporu.”

Je epidemija v ljudeh vzbudila večjo željo po uporu? Zakaj?

“To je bolj vprašanje za vedeževalko (smeh). Jaz mislim, da ne. Trenutno je večja verjetnost, da se poveča apatija, kot razvije upor. Epidemija nas je osamila in v resnici družbo še bolj razdelila, oblasti pa je dala pomembna orodja. Saj niti demonstrirati ne morete, ker ste takoj v prekršku.”

Če ljudje ne vedo, kaj bi otrokom dali jesti, liberalci pa delajo vegetarijansko propagando, razumljivo pride do odpora

Zraven ukrepov, ki so namenjeni preprečevanju širjenja koronavirusa, vlada sprejema tudi takšne, ki bodo občutno vplivali na položaj delavstva v Sloveniji. Kateri so po vašem mnenju tisti, ki bodo najbolj vplivali na položaj delavstva v prihodnosti? Katere prakse, ki se uveljavljajo, so najbolj problematične?

“Odkar so obnovili kapitalizem, država uveljavlja interese kapitala. Tako je tudi med epidemijo. Vlada podpira kapitalistično gospodarstvo in prek njega delavstvo. Delavka in delavec zato težko dobita stoodstotno nadomestilo za bolniško, saj jima mora delodajalec potrditi, da sta se okužila na delovnem mestu. Ni se mogoče izolirati, saj skorajda ne izdajajo več karantenskih odločb za priznanje bolniške. Raznovrstni prekarci in prekarke so dobili zgolj simbolične podpore ali pa sploh nič. Najbolj problematično je, da so iz odločanja izključili sindikate. Ekonomsko-socialni svet se ni sestal vse od aprila. Decembrski sestanek se je končal brez jasnih sklepov. Vlada zaostruje razredni boj proti delavstvu.”

V času epidemije se je občutno povečalo tudi število brezposelnih. Kako položaj brezposelnih vpliva na tiste, ki imajo službe?

“Poslabšanje položaja brezposelnih poslabšuje tudi položaj zaposlenih, saj jih lahko delodajalci še bolj izsiljujejo. Rezervna industrijska armada brezposelnih je za kapitalizem nujna. Polna zaposlenost bi ogrozila sam obstoj kapitalizma. Delavstvu bi dala tolikšno moč, da bi lahko začeli prehod v socializem. Kapitalu bi v takšni situaciji preostalo, da uvede fašizem. Družbena omrežja so, žal, precej fašistoidna. Mogoče že kažejo na končno krizo kapitalizma?”

V porastu so tudi prekarne, atipične oblike zaposlitve. Kako bo po vašem epidemija vplivala na te oblike zaposlovanja in zakaj?

“Prekarizacija je splošna težnja ne glede na epidemijo. Omogoča povečevanje izkoriščanja in zatira delavke in delavce. Zlasti omogoča, da kapital prenaša breme kapitalističnega kaosa na delovno ljudstvo. Tukajšnja država je doslej prekarizacijo pospeševala. Upam, da bo organizirano delavstvo s sindikati prisililo državo, da prepove prekarna razmerja, pa tudi trgovanje z delovno silo. In da začne ukrepati za izhod iz kapitalizma.”

Številni študenti, ki so živeli od študentskega dela, so v času zaustavitve javnega življenja izgubili glavni vir prihodka, razen 150 evrov v prvem valu in enake vsote v drugem pa od države niso dobili nikakršne pomoči. Zakaj vlada ne naredi nič za izboljšanje položaja mladih?

“Ali ni perverzno, da tarnamo, kako študentke in študenti med epidemijo ne morejo opravljati slabo plačanih nekvalificiranih del, da bi se preživljali? Ne le sedanja vlada, sedanja država nasploh in visokošolski sistem posebej sta neprijazna do študentk in študentov. Na zasedbi ljubljanske filozofske fakultete med novembrom 2011 in januarjem 2012 so analizirali problem univerze in ponudili praktično alternativo samoorganiziranega študija. O tem je avtorska skupina izdala zbornik Kaj po univerzi? Ta problematika je preveč obširna za tale intervju. V splošnem velja tole: družbe, ki mislijo, da lahko zgolj s tržnimi mehanizmi uravnavajo vse družbene dejavnosti, ne morejo organizirati medgeneracijske menjave (ne šolstva ne upokojevanja) niti misliti prihodnosti. Pač tonejo v kaos.”

Ljudje so ozaveščeni, želijo si politizacije sindikatov, težava pa je, da ni množične leve stranke

Zakaj imajo desne stranke toliko podpore med ljudmi?

“Te bizarnosti niso samo slovenske, ampak kar svetovne. Tudi v Braziliji, v Indiji so izvolili neofašiste. Kdo podpira Marine Le Pen in vse te norce po Evropi? Podproletarci, največji reveži. Uradno politiko zdaj marsikje določa spopad med dvema frakcijama neoliberalizma – tehnokratsko (naša zdajšnja opozicija) in etatistično (sedanja vlada). Etatisti vladajo z državnim nasiljem, kakor sedanja vlada. Tehnokrati pa razredna nasprotja predelujejo v kulturne razlike in družbo obvladujejo z identitetno politiko. Razbijejo delovne ljudi na etnične, religiozne, kulturne skupine in jim rečejo: ‘Zdaj pa se med sabo spopadajte, da vas naša država prizna in vas nagradi s pozitivno diskriminacijo!’ Ljudi odbija žargon tehnokratskega liberalizma. Če ljudje ne vedo, kaj bi otrokom dali jesti, liberalci pa delajo vegetarijansko propagando, razumljivo pride do odpora. Velike množice so v hudih stiskah, nobena stranka jih ne zastopa, etatisti jim pa obljubljajo hitre rešitve. Marsikdo nasede.”

Kaj bi bila primerna rešitev? Na kakšen način bi morale delavske organizacije postopati, da bi pritegnile ljudi?

“V nedavni raziskavi so ugotovili, da je več sindikalnega članstva med slabo plačanimi in nižje izobraženimi, se pravi med proletariatom. In drugič, da članstvo pričakuje od sindikatov oboje, tako ozimnico in te osnovne stvari, ki so stvar zasmehovanja pri meščanih, kot politično delovanje. Večina članstva pričakuje, da bodo sindikati vplivali na vladno politiko. Sindikati pa nimajo jasnega stališča do tega – do neke mere gredo, potem pa se ustavijo. Ljudje so ozaveščeni, želijo si politizacije sindikatov, težava pa je, da ni množične leve stranke.”

Kaj bo ali bi bilo drugače, če bi vlada padla, na oblast pa bi prišla koalicija KUL? Kaj lahko pričakujemo od KUL-a?

“Program opozicijske koalicije je konservativen, delno celo pod ravnijo ustave, na katero se sicer sklicuje. Ustava določa, da je Slovenija socialna država, opozicijska koalicija pa govori o ‘socialni kohezivnosti’, kar je žargon EU in v prevodu pomeni, da so odnosi izkoriščanja in zatiranja zadosti trdni, da ne ogrožajo vladajočih razredov. Pobuda je elitistična, lahko je spodbudila spletkarjenje med strankami, ne more pa peljati k alternativni politiki. Zgodovino delajo množice. Saj se spomnite, kaj pravi Cankar: ne frak in ne talar.”

Kakšno alternativno politiko pa bi potrebovala Slovenija? Je znotraj parlamentarne politike sploh mogoče govoriti o alternativah?

“Reči, da je parlament kretenizem, kot je rekel Karl Marx, v času, ko vlada vlada brez parlamenta, je malo nerodno (smeh). To je buržoazna demokracija, ki je narejena na tak način, da dopušča razredni boj znotraj legalnih parlamentarnih institucij, vendar pa bo zmeraj zmagal kapital. Revolucija ni na dnevnem redu, ker je nihče ni pripravljal, in hkrati, ker ne more uspeti v eni državi. Socializem v eni državi ni mogoč, to se je pokazalo, levica pa ni mednarodno organizirana. Na drugi strani je mednarodno organiziran kapital, saj ima Svetovno banko, Mednarodni monetarni sklad, navsezadnje ima tudi Evropsko unijo. Kaj pa ima levica? Osem poslancev v parlamentu, ki gledajo samo znotraj Slovenije in v sedanjih razmerah kaj dalje tudi ne morejo, Evropska levica pa je bleda socialnodemokratska struja. Ampak če gledamo zgodovinsko: takšnega terorja, ki je vladal v caristični Rusiji, danes verjetno ne moremo doživeti. Prve revolucionarne skupine so nastale okoli leta 1848, čez slabih 60 let pa imamo že prvo revolucijo leta 1905. Vmes pa je vse, od razsvetljenskih, delavskih krožkov, zagovornikov izvirnega krščanstva do teroristov, ki ubijejo carja … Oktobrska revolucija je kmečka revolucija. Ljudje, ki so jo pripravili in vodili, so bili majhna, ampak dobro organizirana skupina. Tudi mi pravkar vstopamo v mrak carske Rusije.”

Kot višek demokracije se v parlamentarni demokraciji predstavljajo volitve. Kako vi razumete pojem demokracija? Kdaj bomo lahko govorili o demokratičnem odločanju?

“Sedanji sistem je vladavina strank, tj. politične birokracije. ‘Demokracija’ je ideologija, ki ohranja ta sistem. O tem je Luciano Canfora napisal odlično knjigo, prevedena je v slovenščino. Politična birokracija zagotavlja kolikor toliko enotno delovanje državnih – upravnih, represivnih, ideoloških – aparatov. Država pa ‘drži skupaj’ razredno razklano družbeno formacijo, slovensko družbo, pod prevlado kapitalističnega proizvodnega načina. Kapitalizem je notranje protisloven, svetovni kapital sestavljajo frakcije, ki si deloma nasprotujejo, deloma so v hierarhičnih odnosih. Glavno je nasprotje med središčnimi frakcijami in obrobnimi podrejenimi frakcijami, ki si med sabo konkurirajo. Središčne frakcije si od obrobnih prisvajajo del presežne vrednosti, ki jo obrobneži iztisnejo iz domačega prebivalstva. Politična birokracija lovi ravnotežje med frakcijami kapitala. Na primer: prenaša domači kapital k središčnemu s prodajo državnih podjetij transnacionalkam (Lek), središčnim državam (ljubljansko letališče), špekulativnim skladom (Sava hoteli). Z doma proizvedeno presežno vrednostjo, pridobljeno z davki, je politična birokracija na primer zapolnila precenjeno bančno luknjo in jo potem skupaj z bankami ‘prodala’ špekulativnim skladom. V splošnem pa si je tukajšnja politična birokracija olajšala delo, s tem, da je velik del svojih nalog prepustila birokraciji EU in Natu. Oblike demokracije ljudstvo samo iznajde v revolucionarnih bojih, pri nas so to bili narodnoosvobodilni odbori, na Madžarskem leta 1956 delavski sveti, v portugalski revoluciji leta 1974 četrtne, tovarniške, študentske, vojaške komisije, med zasedbami fakultet pred desetimi leti na Hrvaškem, v Srbiji in Sloveniji so bili plenumi …”

Poslabšanje položaja brezposelnih poslabšuje tudi položaj zaposlenih, saj jih lahko delodajalci še bolj izsiljujejo

Kaj bi morali narediti za boljšo prihodnost?

“Čim prej moramo začeti iskati izhod iz kapitalizma, drugače ne bo časa za revolucijo, ker bomo vsi pomrli zaradi ekološke krize. Čim pozneje bo prišlo do tega, tem bolj bo krvavo in krivično. Ni je revolucije, kjer ne bi padale nedolžne žrtve, in dlje se odlaša, večji bo bes, večje bo nepotrebno nasilje. Morali bi narediti načrt za izhod iz obstoječega sistema. Predvsem ekološki. Kapitalizem je hiperprodukcija, nenehno producira in uničuje okolje. Mi kupujemo adidaske in nepotrebne dobrine, medtem pa v državah tretjega sveta nimajo vode. Prej se bomo lotili reševanja, manj nasilja bo.”