Pri tem je takšno kritično (tudi vitimistično) ocenjevanje pozabljalo, da je Slovenija „zanemarjala“ tudi kominformistični del vsaj od poletja 1948 do leta 1956, v praksi pa še nekaj časa dlje. Kako ne bi?!, ko pa je žolčno napadanje titoizma zaobjemalo žalitve o izdajstvu svetovnega delavskega gibanja, o fašizmu in malomeščanskem nacionalizmu. So se pa ti napadi unesli mnogo prej v primerjavi s tistimi, ki so se vgnezdili v protikomunističnih, belogardističnih in domobranskih krogih, predvsem v povojno ubežniških. Postavlja se torej teza, da so se predsodki proti novi državi, ki je nastala z zmago narodnoosvobodilne borbe, oblikovali in izbruhnili že kar nekaj mesecev pred koncem vojne. Dokaze najdemo v primorski publicistiki, v javnih in še bolj poljavnih nastopih, v stališčih izraženih s prižnic in v zakristijah; opazni so bili v emigrantski propagandi, ki so jo širili iz tujine (Nemčija, Argentina) in ne nazadnje v oboroženem nasprotovanju v oblikah organiziranih skupin „križarjev“, ki so odmevale tudi v tukajšnji prostor.
Predsodki in odklanjanje stvarnosti v Sloveniji in celotni Jugoslaviji, so se širili in utrjevali daleč v osemdeseta leta, tudi ko se je družba čez mejo spremenila in odpirala do nasprotnikov. Slednji so pri nas, sicer v vse bolj ozkem krogu – zato pa podtalno zagrizenem – vztrajali v odklanjanju danosti. Eno je dialektično ostro soočenje, drugo je zanikanje stvarnosti, kar spominja na preganjavico. Ne ostajam pri splošnosti, temveč posredujem nekaj neposrednih trditev. Zamejsko skavtsko vodstvo je dolga leta odklanjalo že samo misel na to, da bi poletne dejavnosti prirejalo čez mejo v Sloveniji. Tisto ozemlje je ostajalo tabu skoraj do odhoda slovenske republike iz federacije. Šolske uprave, ki so bile notorično politično opredeljene proti FLRJ in kasneje SFRJ, so prepogosto ovirale, posebno na Goriškem, čezmejne stike izletniškega in športnega značaja. Nikoli ne bomo zvedeli za pravi izvor prepreke glede sodelovanja na Dijaških obmejnih srečanjih Primorske, vem pa da smo namere preprečevali z osebno odgovornostjo in v dogovoru s starši. Podobno velja za povezovanja na ravni nižješolcev, ko je bilo zaznati pri „belo“ usmerjenih kolegih neskrito zadovoljstvo, ko se je izjalovilo kakšno odbojkarsko srečanje. No, ja, skrivoma pa so vzgojitelji v društvih ali v okviru župniskih podmladkov spremljali manjše skupine v zakotna naselja, poldrugi kilometer visoko, kjer so na zaupnih kmečkih domačijah po teden dni izvajali „duhovne vaje“. Pomembno je bilo, da se v javnosti ni vedelo, kako so letovali v brezbožni državi. Odklanjanje vsega, kar je dišalo po levem, samoupravnem, „enoumjem“ je šlo tako daleč, da je vodstvo članom skavtske organizacije prepovedalo nastopanje na kasneje odmevnih Slovenskih športnih dnevih, ki so prerasli v za naše razmere mogočno gibanje.
Nato pa, kar naenkrat, smo tisti, ki so nas opredeljevali za „komunistične svinje“ (osebno doživeta žalitev kot gost na nekem jamboreju), postali tarča zavisti, ker smo se v okviru mladinskih ali športnih dejavnosti vozili s popustom na linijskih avtobusih in v jugislovanskih vlakih. Postali smo osebki, ki pripravljamo revolucijo v Italiji (beri Katoliški glas) in smo vadili celo streljanje (isto tam), ko smo se dejansko pripravljali na tekmovanja z zračno puško za nastop na Slovenskih športnih igrah… imeli smo celo, bože spasi, čehoslovaške izdelke (sic!). Takšen je torej bil neposreden odnos do Slovenije in posredno preko predmejske laično opredeljene organizirane skupnosti. Znano je, da je sam Milan Kučan bil takoj pripravljen vplivati na pristojne strukture v Sloveniji v smislu oprijemljive pomoči Slovenije katoliškemu delu predmejske stvarnosti, čim je slednja odškrnila dotlej tesno zaprta vrata in pokazala nekaj več strpnosti.
Koristno je postaviti nekatere količke proti sprenevedanju in že preveč let spreobračanju zgodovinskega dogajanja ter njegovega zaporedja, ki sčasoma presega vse meje dostojnosti.
