Ko pišemo, še ne vemo, ali bo Draghiju uspelo sestaviti vlado, toda Salvinijeva prijaznost da misliti, da ga bo desnica, po navodilih industrijcev in velekapitala, nekako podprla. Vdali so se tudi sindikati, čeprav jih čaka pomladi val odpustov.

O Draghiju kot premierju tehnične vlade, ki bi jo imenoval predsednik republike, se govori že dalj časa. Gre namreč za človeka, ki je visoko izobražen, saj je dokončal jezuitske šole, diplomiral v finančnih vedah, predaval na rimski univerzi in bil dalj časa desna roka Carla Azeglia Ciampija, ko je ta bil zakladni minister in nato tudi premier. Tedaj se je Draghi aktivno ukvarjal tudi z likvidacijo Tržaške kreditne banke in zaman so bila vsa posredovanja. Pozneje je tudi sam sedel h krmilu državne banke in nato dalj časa vodil v Frankfurtu Evropsko centralno banko. Bil je zagovornik trdnega evra in stroge varčevalne politike. Pred dobrim desetletjem je v pismu tedanji italijanski vladi izpostavil svoje videnje: sprostitev trga dela, socialnih transferjev, krčenje plač v javnem sektorju, pokojninska reforma, ki naj odvzame vsak privilegij ženskam, klestenje javne uprave, usmerjanje finančnih tokov v podjetja…

Očitno postaja, da finančni kapital, banke, industrijci in predvsem EU niso bili pripravljeni prepustiti 209 milijard evrov pomoči zaradi pandemije neresni rimski vladi, ki jo je vodil odv. Conte in v kateri so se nenehno merili ministri iz vrst PD in Gibanja 5 zvezd.

Tako so v Renziju našli potrebnega „killerja“, ki je opravil umazano delo. Povsem je zmešal karte in dal večjo moč desnici, ki bo gotovo vplivala na vlado „narodne enotnosti“. Če bo nastala. Najbrž bo, saj ima močno zaledje v t.im. centrih moči. Vsekakor bomo razplet krize spremljeli in komentirali.

Nekaj pa lahko že sedaj napišemo. Očitno je, da je „žrtvovanje“ slovenske senatorke PD bilo zaman.