Pravijo, da je „disident“, a o njegovih poltiičnih prepričanjih in dejanjih poročajo zelo malo ali nič. Turinska Stampa ga je pred dobrim desetletjem označila za „mafijca in nacista“, zdaj pa je zanjo „ruski Mandela“.

Seveda, nihče ne preverja, kaj je res in kaj ni. Mi smo. Tako lahko beremo, da je še pred desetimi leti mladi odvetnik Aleksej Anatolijevič Navalnij uprizarjal demonstracije proti migrantom iz Srednje Azije in Kavkaza. Ljudi je ščuval v svojem blogu na internetu, ki pa ni dosegal poldrugega milijona sledilcev, kot sedaj.

Mislil je v politiko, a ga desne stranke niso marale, podpise za svojo listo pa ni zbral niti za občinske volitve v Moskvi. Sklenil je, da bo „influencer“. Toda taka dejavnost veliko stane, posebno še, če ima širokopotezne politične načrte.

Navalnij je pred 15 leti delal v poštni banki, skozi roke mu je tekla reka denarja, posebno še iz tujine. Izmislil si je način, kako pridobiti denar tudi zase. Del denarja, ki se je stekal iz Zahoda v ruske podružnice, je namreč preko menjav in drugače „postrgal“ z računov in si ga prisvojil.

Najprej, za poskušnjo, podjetju „Kirovles“ 16 milijonov rubljev (150 tisoč evrov), potem znanemu podjetju „Yves Rocher“ 30 milijonov rubljev (300 tisoč evrov). Ko so njegove finančne goljufije odkrili so mu sodili in obsodili pogojno na 3 leta in pol odvzema svobode. Eno leto je prebil v hišnem priporu, na svobodi pa se je moral dvakrat mesečno prijavit na policijski postaji. Potovati je smel samo s privoljenjem, kot vsi pogojno obsojeni.

Decembra lani je moskovska prokuratura odprla nov preiskovalni dosje, ker so Navalnega prijavili, da je Navalnij od skupnih 588 milijonov rubljev (6 milijonov evrov), ki so jih zbrali za njegovo „fundacijo“, zmaknil zase 356 milijonov rubljev.

Medtem so se v ZDA začeli zanimati zanj. Neka ustanova za promocijo demokracije mu je začela pomagati in Navalnij se je iz borca proti migrantom spremenil v „borca proti korupcij“. Ma muho je vzel predsednika Putina in njegov krog, ki sicer ne slovijo po transparentnosti v svojih poslih.

S svojim blogom in ustanovo, ki je zaposlovala 30 sodelavcev, je Navalnij bičal Putina in oblastno elito, vendar z relativno šibkim odmevom.

Medtem ko je bil na pogojni svobodi je Navalnij kar 50 krat kršil pravila, ki mu jih je določillo sodišče, a so očitno zatisnili eno oko, da bi ga ne spremenili v „žrtev“ ali „disidenta“.

Lani se je nenadoma odločil in odpotoval v Sibirijo, ne da bi obvestil policije, kjer bi se bil moral javiti dvakrat mesečno. Na poti nazaj v Moskvo je, kot znano, na letalu hudo zbolel. Posadka je letalo preusmerila v Tomsk, kjer so mu v mestni bolnišnici priskočili na pomoč ter stabilizirali. Žena in sodelavci so trdili, da je bil zastrupljen. Čeprav so ga v Tomsku stabilizirali, je Navalnijeva žena glasno zahtevala, naj ji dovolijo, da moža odpelje v Berlin, v bolničnico La Charite’, češ da tam vedo, kaj storiti.

Ruske oblasti so Navalnemu, ženi in sodelavcem dovolile potovanje v Nemčijo, kamor so bolnika prepeljali z zasebnim letalom.

Trdili so, da je bil zastrupljen z živčnim plinom novičok, istim, s katerim sta bila zastrupljena bivši ruski vohun Skripal in njegova hči Julija v Veliki Britaniji. Oba sta živa in zdrava, Julija se je celo vrnila v domovino.

Tudi Navalnij je ozdravel, da je lahko podaljšal svoje bivanje v Nemčiji in sodeloval pri produkcij enournega videa o domnevni „Putinovi vili“ na Črnem morju, ki naj bi bila sad podkupnin in kraj. Video si je ogledalo nekaj mijonov Rusov, da o zahodnih televizijah sploh ne govorimo. (Redki so na vhodnih vratih „vile“ spoznali grb dvoglavega orla, kjer pa je namesto sv.Jurija bil lev sv. Marka, saj so zmotno posneli grb Črne gore… )

Odgovor je sledil z objavo drugega videa, ki prikazuje gradbišče, brez vsakršne opreme in ometa, ter intervju lastnika, kin zatrjuje, da bo to luksuzni hotel za tuje bogataše in konference.

Ko se je Navalnij vrnil, z enomesečno zamudo glede na dogovorjeni rok, so ga priprli in obsodili, da zaradi kršenja pravil pogojne svobode odsedi preostalo kazen dveh let in pol. Na proces je v dvorano prišlo 30 diplomatov iz 14 zahodnih držav. Biden je telefoniral Putinu in protestiral, EU grozi s sankcijami.

Navalnij s sodelavci je medtem pozval k manifestacijam, do katerih je res prišlo v vseh večjih mestih. Policija jih je nadzorovala in tudi zatrla vsak incident, najčešče z nasiljem.

Demonstracije v času koronavirusa vsekakor pričajo o nelagodju ljudi, predvsem mladih, zaradi socialnih in siceršnjih razmer. Napetost vsekakor narašča tudi v predvidevanju, da bodo jeseni volitve v Dumo, ruski parlament.

Na Zahodu medtem iz Navalnega ustvarjajo „žrtveno jagnje“, disidenta kot v sovjetskih časih. Z upanjem, da bo v Rusiji nastala tudi nova opozicija. Kajti doslej je v Rusiji edina močna opozicija Komunistična partija ruske federacije, ki jo vodi Genadij A. Zjuganov. V Dumi ima 44 poslancev, pa tudi sicer vlada v veliko ruskih pokrajin in avtonomnih republik, predvsem v Sibiriji. Po splošnem mnenju bo KPRF, ki marsikje ogroža primat Putinove Edine Rusije, žela na parlamentarnih volitvah precejšen uspeh, čeprav ne izključujejo volilnih prevar oblasti.

Zato je KPRF s svojimi manjšimi zaveznicami sklicala za 23.februar v vseh ruskih mestih demonstracije za socialno enakopravnost in gospodarske reforme, ki naj Rusijo izvlečejo iz sedanje stagnacije. Računajo, da se jih bo udeležilo več milijonov ljudi.

Že predlanskim so komunisti spravili na ulice milijone državljanov in sicer proti pokojninski reformi. Tako so dosegli zamenjavo premierja Medvedjeva in prisilili Putina, da je napovedal „reformo reforme“.

Na koncu se moramo vprašati, kam pes taco moli, ko Zahod v stilu hladne vojne poveličuje Navalnega in spodbuja protestno gibanje, čeprav ga sami (v Parizu, na Holandskem, v Ljubljani in, seveda, v Ameriki) zatirajo s še hujšim nasiljem.

Odgovor je na dlani. V EU se množijo zahteve in pritiski na Nemčijo, naj se odpove „Severnemu toku“, plinovodu pod Baltiškim morjem, ki naj bi zalagal s čisto energijo nemško gospodarstvo in mesta. Za Angelo Merkel je to bil posel stoletja, če pa bi se mu morala odpovedati, bi Nemčija bila prisiljena kupovati angleški in ameriški plin, ki ga pridobivajo z ekološko spornim drobljenjem kamenja, t.im „frackingom“. Pa smo tam.

Seveda pa Zahod, ki kriči o zatiranju Navalnega, miži in molči ob primeru novinarja Juliana Assangeja, ki je že več kot deset let zaprt in ga ZDA zahtevajo, ker bi mu rade sodile zaradi „veleizdajstva“, ker je objavil tajne dokumente o raznih vojnah in drugih mednarodnih prevarah, ki so zahodno diplomacijo postavili na laž. Assange je sedaj v britanskem zaporu. Če bi ga izročili ZDA tvega dosmrtno ječo, ker je samo branil resnico in svoje novinarsko dostojanstvo.