piše Aldo Rupel
Ena od osnovnih bivanjskih postavk slovenske narodne skupnosti v Italiji je seveda ohranjanje slovenščine v zasebnem sporazumevanju in v javnosti. Ozaveščeni se v tej smeri več ali manj trudimo in poskušamo prepričati čim širši krog ostalih, ki se pač vedejo drugače in marsikdaj nasprotno. Mnogo rojakov se čuti v zadregi v najrazličnejših okoljih, kar jim onemogoča, da bi sproščeno in dovolj jasno uporabljali svoj čustveni jezik. Mimogrede: razlikujmo med čustvenim in materinim jezikom, saj sploh ni rečeno, da je jezik naših mater tudi naš čustveni jezik. Koliko je oseb, katerih mater jim govori v slovenščini od rojstva dalje, a se v življenju otepajo slovenščine, V teh in drugačnih primerih ter okoliščinah pravimo, da te osebe niso dovolj narodno zavedne.
In tu se sproži moje čudenje. Kaj sploh je narodna zavest?!? Čudim se rojakom, takšnim tudi z odmevnimi imeni, ki se zaprepadeno in celo obtožujoče izražajo o pomanjkanju „narodne zavesti“, kot če bi ta odtenek psihološke drže bil nekaj samoumevnega, od narave danega in bi njegovo pomanjkanje bilo enako izdaji. Če nekdo opravi maturo, ali celo zaključi le peti razred slovenske osnovne šole, še ni rečeno, da je usvojil slovensko narodno zavest. Poznavanje slovenščine še ni dovolj, da se oblikuje nek psihološki naboj o narodni pripadnosti. In obratno: kar nekaj je ljudi, ki slabo obvladajo sloveščino, a javno zahtevajo narodne pravice za slovensko skupnost. Zgolj verbalno zgražanje nad pomanjkanjem narodne zavesti izraža ico in onemoglost nad dejanskim stanjem, ne da bi kaj pripomogli k spremembi v družbenem tkivu.
Ob razčlenjevanju te zapletene zadeve še naslednje: osebno, skupinsko in množično sem v razponu osmih križev na ramenih mnogokrat na ulici, v dvorani, tisku in na omrežjih izpostavil svojo narodnost. To pa še ne pomeni, da bi ne doživljal narodnosti kot zgodovinsko kategorijo, ne pa naravno. Slovenstvo, slovanstvo v času preseljevanja narodov sta bila drugačna kot v času fevdalizma ali kmečkih puntov ter spet drugačni v času ilirizma (!), romantike (Svoji k svojim!) in prve svetovne vojne (Doberdob slovenskih fantov grob); precej drugačna sta bila med dvema vojnama, med drugo svetovno vojno in po njej (geslo SFSN, vindišarstvo na Koroškem, čutenje „po našim“ v Nadiških dolinah) s prvinami poudarjenega internacionalizma, multikulturnosti. Pa tudi zemljepisno je pristno „predmejsko“ slovenstvo dokaj drugačno od osrednjeslovenskega, ki ga „baš briga“ naša ortodoksnost na eni strani, hkrati pa (en del) folklorno prisega na „polko – majolko“ ali na hejslovensko jodlanje „heja heja heja naša krava breja“…
V okoliščinah, ko že poldrugo stoletje doživljamo pritisk ali vsaj težnjo po zanikanju slovenske prisotnosti v tem prostoru, kar se kaže v preprečevanju vidne slovenščine v javnosti, smo v polnem naletu poudarjanja svoje narodne pripadnosti z upravičenim razmišljanjem: če se je etnična meja v več kot tisočletju premaknila le za tri kilometre v zračni črti od Zagraja, Gradišča ob Soči in Fare proti vzhodu, se pač zavzemam, naj se v tej zgodovinski fazi črta ne premakne na griče vzhodno od Gorice! Pripetilo se je leta 1918 z nadaljevanjem leta 1941, Na grdo in z nadutostjo se tega ne dela! Vmes in kasneje so dedje in očetje dogajanje uravnovesili. V tem smislu in v mejah možnosti poskrbimo, da se narodna zavest v slovenski narodni skupnosti poglablja in širi, ne trkam pa obtožujoče na vest znancev in ljudi okrog sebe, če tega občutka (še) nimajo.
Za primerjavo. Brezsmiselno je zgražanje planincev in gornikov nad sopotniki, če se na cilju vrh vzpetine prismojeno kot kure vprašajo: „In zdaj? Zakaj napor, potenje, žeja in na vse strani enak pogled?!“ Na začetku so vse steze enake, grmi vsi zeleni, grušč in skale ena sama sivina. Postopoma spoznavamo floro in morda favno, v daljavi rafal vrhov z lastnimi imeni, obeležja na križpotjih, blagodejnost sence ob pripeki, zavetje pred točo in zaznavamo endorfine v telesu… Enako gradimo narodno zavest na dogajanjih, krajinah, časovnih mejnikih, čustvenosti poezije in pronicljivosti proze, mislecih, uspehih v znanosti, na športnih uspehih, saj ne gre zgolj za mišičevje: tu je tudi sposobnost organiziranja, povezovanja, zagotavljanja sredstev, borbenosti, reklamne pronicljivosti in strokovnega znanja. Ko bomo uspeli vse navedeno posredovati širokim plastem zlasti mlajših starostnih skupin, bo vzniknila narodna zavest. Zgolj verbalno sklicevanje na neke neoprijemljive občutke, ki se ne osnujejo na oprijemljivih pojavih ali, nasprotno, kličejo v zagovor pojavnosti, ki jih nove generacije niso doživele, peljejo le v starčevske zagrenjenosti.
