Ko bi le slovenska mestna in pokrajinska skupnost bila ekonomsko zmožna in miselno sposobna zbrati enkrat letno kaj podobnega za potrditev in ovrednotenje svoje tisočletne prisotnosti na istem območju! V miselno furlanski, pisno pa italijansko sestavljeni reviji so slovenske tematike komaj kdaj opazne, kaj šele obravnavane. Za razliko od zgodovinsko odklonilnega odnosa furlanskih krogov, zlasti seveda družbenopolitičnih, do slovenskega posoškega življa, zadnja tri desetletja ni več tako. Kljub temu pa tu pa tam, sicer pa povsem anahronistično, trčimo na stare besedne kalupe in ocene. Če ne drugače z všečnim ponatisom starih zapisov in mnenj, prepogosto tudi neznanja, ki kužijo tudi sedanje posamezne bralce in javnost. Namreč ‘scripta manent!’.

V letošnji 32. številki obravnavane revije so stališča že preminulega Podturnčana Angela Culota pač značilna za nacionalno zavzete osebe, ki ne poznajo ali ne upoštevajo druge plati goriške stvarnosti v oddaljeni preteklosti in niti v svojem času. Sestavek, ki se ga tiče, se nanaša na vlogo, ki jo je imel pred, med in po pariški mirovni konferenci v letih neposredno po drugi svetovni vojni. Med ostalim zastopa znano stališče o okolici, ki mora pripadati mestu in absolutno zavrača obratno možnost. Vztraja pri „naravnih mejah“ na oddaljenih grebenih zunaj mesta in mu na kraj pameti ne pade, da je obratno lahko tudi reka Soča do Gradeža naravna meja. Navaja kot „uravnovešeno etnično stanje“, če bi meja zasekala globoko na slovensko in hrvaško etnično ozemlje. S figo v žepu so bile tudi njegove napovedi in obljube, da bo slovenski narodni skupnosti zagotovljena pravična obravnava: ob prihodu italijanskih čet v mesto v septembru 1947 so njegovi somišljeniki razgrajali v mestu ne le proti slovenskim sedežem in ustanovam, temveč tudi proti zasebni lastnini, pisarnam, stanovanjem in podjetjem. Pohištvo in knjige so letele skozi okna Trgovskega doma kot v obdobju fašizma, na mestnih licah so bili nalepljeni plakati s seznamom 34 oseb, ki naj gredo v Jugoslavijo, sicer bo sledila najhujša kazen. Še danes je slovenska toponomastika po zaslugi potomcev njegove politične opcije (ki ni bila skrajno fašistična) prepovedana v široko pojmovanem „mestu“, Trgovski dom se po desetletjih vrača po polžje, prva tri desetletja po vojni pa je zaznamovala vsakodnevna borba za celo vrsto pojavnosti. Sicer je zatrjeval, da „bodo smeli Slovenci uporabljali svoj jezik doma (sic!) in v javnosti…“ Neverjetna blagohotnost po fašističnem dvajsetletju!!!

Kar resnično in žaljivo moti v besedilih, sta dva izraza. Prvi se tiče uporabe omalovaževalnega izraza „forze titine”, ko pa je v resnici bila redna Jugoslovanska armada zaveznica Velikih sil protihitlerjeve koalicije, ne pa tolpa balkanskega plemenskega poglavarja. No, res je bolj elegantno od pogosto uporabljene besedne zveze „orde titine“. Drugi je še manj zgodovinsko korekten. Da je jugoslovanska narodnoosvobodilna vojska ZASEDLA „manu militari“ Cono B Primorja, je latinsko pravno spakovanje, ki ne upošteva dejstva, da so čete Osvobodilne fronte in nato celotnega IX. Korpusa bile avtohtone do Tržaškega zaliva, Soče in Nadiže že od poletja 1941 dalje in ne od 1. maja 1945. Seveda takšno pojmovanje zahteva poznavanje stvarnega stanja v Gorici od junija 1941 dalje in še prej s Tigrom, Črnimi brati in pasivnim odporom slovenskega prebivalstva. Velike partizanske enote so bile le zaradi gverilskega vojskovanja nameščene na hribovitem ozemlju in v gozdovih, toda zaledno Goriško vojno območje z vsemi civilnimi in zalednimi službami (saniteta, prehranjevanje, delavnice, obveščevalna mreža, gradbeništvo, tisk in propaganda, razdelitev Gorice na kvarte, ulice in večje stavbe) je zaobjemalo ozemlje do Krmina, Tržiča in Nabrežine. Zraven pa še dejavnost osvobodilne italijansko furlanske oskrbovalne mreže Montes s stotinami pripadnikov, civilnih in oboroženih.

Ali naj pravno nedovoljen, sicer pa v zgornjem odstavku dokazano neobstoječ, način zasedbe nekega ozemlja velja le za osvoboditelje leta 1945, ne pa za prihod čet generala Petitti di Roreto leta 1918 oziroma za zasedbo Ljubljanske kotline 12. aprila 1941? Altroke – manu militari!