Kaj socializaciji! V najosnovnješih oblikah biolškega preživetja in po možnosti vsaj premikanja, kajti življenje je gibanje (samostojno!) in gibanje je življenje. Pristopov je kar nekaj. Najbolj me je pritegnil in prepričal tisti, ki se osnuje na predpostavki, da se pojmovanja o svetu, ki nas obkroža, osnujejo na telesno gibalni izkušnji. Dajanje in jemanje se prične pri gibanju zgornjih okončin, prostorski pojmi se gradijo med oddaljevanjem in približevanjem telesa, ki nam nudi varnost. Količino začnemo dojemati s pomočjo prstov na rokah vključno s seštevanjem in odštevanjem. Lateralizacija se razjasni po dojetju osnovne navpične telesne osi. Predpretekli, pretekli, sedanji in prihodnji čas otroci laže razumejo, če se premikajo po prostoru. Poimenovanja delov svojega telesa je v vrtcu laže usvojiti, če se varovanci tistih delov dotikajo, opazujejo statično in dinamično.
Šolski učni načrti so v Italiji leta 1986 preimenovali predmet telesna vzgoja v gibalno vzgojo. Vsak izraz sporoča posebno vsebino: telovadba, fizkultura, telesna vzgoja, gibalna vzgoja, psihomotorika, športna vzgoja. Slovenija se je usmerila v poimenovanje „športna vzgoa“ zaradi hlastanja po storilnosti in učinkovitosti. Besedna zveza „telesna kultura“ je tam postala off limits. V vrtincu teh izbir so me po objavi novih učnih načrtov telesne/gibalne vzgoje povabili v deželno komisijo IRRSAE za usposabljanje okrog 5.500 učiteljic (učitelji so bili izjeme). Nov pristop se ni osnoval na „pravilnih“ gibih tekanja, skakanja, plezanja, metanja, podajanja ali ciljanja, temveč na „poslušanju“ telesa, preko katerega je na primer metanje na koš hrbtno čez glavo postalo presenetljivo uspešno. Ker sem izviral iz gimnastike, mi „poslušanje telesa“ ni bilo povsem tuje. Vzporedno z novostmi in spremembami v pojmovanju, zaradi katerih so se spoznanja osredotočila v reku ‘naše telo je naša zgodovina’, se je v slovenski narodni skupnosti v Italiji najprej postopoma, nato pa eksplozivno pojavilo vprašanje učencev, ki sloveščine niso poznali, nekateri tudi nikoli poslušali. Pomislil sem: če velja predpostavka, da telesna izkušnja pomaga in je za nekeatere vidike odločilna pri dojemanju, potem naj otroci doživijo slovenščino preko telesa in ne (le) pasivno s poslušanjem učiteljice, preko ikon na stenah osnovnošolskih razredov ali (slabše) skozi slušalke. Celo učiteljičina živa beseda ni zadostna za otroka zgolj italijansko govorečih staršev in starih staršev. Oprijemljiv primer: če bo le poslušal besede skočim, skačem, poskakujem, preskočim, odskočim, doskočim, naskočim, priskočim, bo potreboval petletni šolski cikel, da bo dojel odtenke in jih smiselno uporabljal. Če pa bo to preverjal s telesom in hkrati izgovarjal različne gibe, bo hitreje in trajno nosil v sebi slovensko dojet izraz. Ne gre le za fizično oprijemljive besede, temveč tudi za prehod na pojme: nizko in visoko je telo – nizek in visok je zvok – nizka in visoka je cena v izložbi.
Komaj kakšno prišepetavanje sem v tem smislu zaznal pred tremi/štirimi desetletji tudi v Ljubljani, sicer pa sem miselno in praktično raziskovanje nadaljeval sam. Naletel sem na zanimanje tudi pri nas, a preko tega ni šlo razen morda kakšnega predavanja pred četrt stoletja. Deloma je to razumljivo, kajti pri izvajanju opisanega je nujno imeti jezikovno in hkrati motorično domišljijo s praktičnim prikazovanjem zraven. Zlasti drugo je redka pojavnost, kajti oblikovati je potrebno gibalne izkušnje za doživetje stanja spodaj, zgoraj, spredaj, zadaj, skozi, preko, izven, znotraj…
Čudi pa me, da ozemeljsko razvejana in časovno dolgo trajajoča dejavost ni sprožila zanimanja, kaj šele odziva v krogih, ki si prizadevajo za odkrivanje različnih načinov, kako širti in utrjevati znanje slovenskega jezika na dvojezičnem območju. Večje je bilo zaupnaje v opisani pristop v šolskih upravnih krogih in tržaškem Dijaškem domu, vsled česar sem imel možnost raziskovanja in razvijanja opisanega pristopa v Špetru daleč nazaj in sedaj že pet let, v Doberdobu in Romjanu ter Tržiču najmanj deset let, v Gorici ciklus štirih let na eni šoli, po dve in dve leti na dveh drugih in tudi v vrtcih, v Štandrežu in Sovodnjah, na dveh italijanskih osnovnih šolah,..
