Učenci in dijaki smo nemudoma spoznali, kdo je naš, saj so bili brez kravate in z igračkastimi verižicami okrog vratu vsi ostali lahko le njihovi. Blago, ki ga nosijo Eskimec, Semit, Somalka, Dakota in Mongol, pa ni obleka temveč le ogrinjalo. Avstralski domačin je tam bil na posnetku, da je strašil sestrico, ki je obiskovala še vrtec. Nikjer nobene razlage, da so le skrajnosti tako različne in da je med njimi nešteto postopnih prehodov, skozi katere bi belolični finski delavec lahko našel pot do kongoškega prodajalca. Zakaj učbeniki za primerek belega sapiensa sapiensa ne prikazujejo pariškega klošarja in za črnskega afriškega domačina pravnika iz Luande?
Postopoma smo se prepričali, da je zgodovina parcialne in v službi zahodnega belega zmagovalca. Subtilno vzgojno sporočilo v duhu naši – njihovi pa opravlja zemljepis, ki nas uči, da so na globusu zgoraj in spodaj, vzhodno in zahodno skrajnosti, mi pa smo lepo na sredini, kar je seveda sploh in vselej pametno. Tudi Greenwich, kjer se začenjajo šteti poldnevniki, je zelo pomirjujoče blizu nas. Prav zares je vse ostalo tuje, a tuje je vedno skrivnostno in nevarno. Za takšno pojmovanje zemljepisa je precej kriva zveličavna Evklidova geometrija: ukrivljenih ploskev ni, ker bi se vsota kotov na likih ne izšla, kot smo navajeni. Na svet se naučimo gledati kot na zamejeno ploščo kljub Koperniku. V mladosti samo slišimo, da je svet okrogel, a nimamo možnosti, da bi ga zaznali takšnega, kaj šele, da bi nas naučili upoštevati, da bi lahko poldnevnike začeli šteti dogovorno v Andih, saj je vsaka točka na krogli lahko začetna. Tako pa se vse začne v omikani Evropi, kjer smo mi doma. Ostali so drugje. Zadeva je pretresljiva: kaj če bi otroci v južnoameriških predmestjih imeli atlas (sicer pa, koliko jih obiskuje šolski pouk?) in bi jih učiteljice učile, da je Rio, morda zaradi Karnevala, popek sveta?
Punčke in fantki – me in oni – so res bolj skupaj kot nekoč, zato so vzgojiteljice začudene, ko jih pobaraš o dvojni morali, ker so prepričane, da je ni več. V resnici prehaja v vzgojnem procesu neverjetno število sporočil, verbalnih in mnogo več neverbalnih, ki vodijo v kategorizacijo mi in one. “Fantki se vendar je jočejo!“ Deklice pa ne gredo nikoli po kredo k pomočnici na konec hodnika. Ko gredo otroci iz kroženja križem – kražem po prostoru v krog s prijemom za roke, se praviloma znajdemo z deklicami na eni strani kroga in s fantki na drugi. Enako če se iz prostega premika namenijo na sedenje na klop: ločeno pola/pola. Res je, da ni vsega kriva institucionalna akulturizacija. V sebi nosimo tudi sporočila zasebnega okolja, družine, delovnega kolektiva, klape, jezikovne skupnosti in (ne)organizirane skupnosti. Zaradi notranje krhosti potrebijemo stike, ki nas pomirjajo in utrjujejo, a zadovoljujejo nas zgolj stiki z našimi. Da pa smo res naši med sabo, potrebujemo njihove.
Njihovi so čudni, zaprti, celo hinavski, zanimajo jih nenavadne stvari, govorijo nerazumljivo, da nas vživčujejo, jedo čebulo in paradižnike, jedo makarone, jedo burek, počivajo v počepu, smrdijo, nad njimi ni bedel dvoglavi dunajski orel, ni jih oplajala kultura rimske volkulje, otroke rojevajo kot podgane; če so delavni, nam odžirajo kruh, če so lenobe, jih pa mi ne bomo redili; nevarni so, ker so dobro organizirani, bojimo se jih, ker so nepredvidljivi, sicer pa, kaj neprestano čebljajo v prenosnike; zakaj se stalno nasmihajo, morda pri tem celo uživajo(!); nočemo, da se zbirajo, odpravimo jih čez mejo in če to ni mogoče, naj bodo za zidovi v zbirnih centrih, kjer jih lahko z buldožerji zravnamo z zemljo. Tako! Zdaj je zadovoljstvo popolno.
Ali je res? Saj so tu še drugačni njihovi: športni navijači, strankarski volilci, zgodovnske obletnice, kulturne prireditve, množični shodi. Zakaj je naših manj in je njihovih več in oni se zabavajo ter se imajo lepo med sabo. To je res nevzdržno! Zato je namesto tekmovanja v smeri izboljšanja slajše virtualno klanje, ki morda pripelje kdaj do resničnega. Med nami in njimi. Sploh me ne čudi.
