Pred petindvajsetimi leti je izšla knjiga z naslovom ISKRE IN ISKRICE. Izdal jo je tedaj tiskani tednik „Iskra“, založila jo je Zadruga San Sergio (TS), tiskala jo je tiskarna Grafica Goriziana (GO) v nakladi petsto izvodov. V njej je časopis objavil več kot petdeset komentarjev, ki sem jih sestavljal več kot dve leti, in skoraj šestdeset rimanih iskric/bodic; oblikoval jih je Viljem Gergolet Gevik. Celotno pisanje je sodilo in sodi v družbeno politične komentarje, ki so izhajali v letih 1993 – 1995. Spremno besedo je napisal Miran Košuta, predgovor Stojan Spetič, za platnico in izostrene risbe je poskrbel Mitja Zonta, stavek za tisk pa sem vešč tudi tega dela uredil sam.
Stojan Spetič je v predgovoru zapisal, da smo šli proti toku v obdobju, ko so bili vsi kamaleoni rožnati ali beli in je kot dogma kraljevalo prepričanje o nespremenjljivosti sveta očiščenega zidov. Ne vseh, seveda, kajti namesto berlinskega so med ljudmi vstajali novi. V imenu bogastva, vere, jezika, kulture, bližnje in oddaljene preteklosti. Evropa Now! Prej Titovo kòlo, zdaj novo kolò: počas‘ se v Evropo s triciklom peljò. V spremni besedi je Miran Košuta zabeležil, da zaobjeta prozna in rimana besedila posredujejo bralcu ognjevito, kritično, do javnomnenjskega toka nekonformistično razglabljanje o tedanjih vsebinah in problemih na eni strani, na drugi pa kontrapunktirajo teoriziranju z živo, sproščeno, ironično, marsikdaj zanalašč banalno duhovitostjo. Kuore di pana: Mal’ Ambra, Mal’Pippo, mal’ Kuore di pana, pojejte možgančki, nato nina – nana.
Literarni kritik je opozoril bralce, da se kakor slehernemu opredeljenemu levičarju tudi piscu Isker zastavijo prave, resnično hamletovske dileme: kako uskladiti izročilo s transformacijo, zvestobo ustaljenemu s potrebo po nenehnem prenavljanju, kako ohraniti načelnost v kraljestvu efemernosti in kamaleonstva. Kako na ruševinah andreottijevstva, ceaxizma in berlusconijevstva konstruktivno spodbujati družbeno-državno renesanso Italije iz političnega outa. Sprejeti za ceno doslednosti strankarsko barantanije z nekdanjimi nasprotniki ali vekomaj igrati zavrnjeno nevesto?
Po četrtini stoletja sedaj vemo, da levici ni uspelo potegniti italijanske družbe iz raznovrstnega blata, hkrati pa se šele sedaj zavedam, kako upravičeno in jasnovidno je bilo moje pisanje glede posledic, ki jih bo povzročil berlusconizem na področju prevrednotenja vrednot. A Silvio: Bettino mu vedno pucal je hlače, v zameno je hodil v ekranske palače. „V ‘sredini’ je luknja!!! Tja pot mi je dana!“ V tej špilji, na ‘desni’ smrdi zdaj podgana. Plehkost, površnost, puhlost sedanjega političnega diskurza je bilo tedaj zapleteno in neizkušeno opisati. Sedaj pa se zdi pravzaprav samoumevno, ker so se tista razglabljanja uresničila. Masifikacija, potrošništvo, rasizem, evrocentrizem, osladna televizija, plejada nakupovalnih praznikov zaradi praznikov. Tedaj se je zdelo staromodno, retrogradno in veterokomunistično gledati na narodnoosvobodilni boj kot na dragocenost. Pa smo spoznali, da je takšno gledanje bilo upravičeno, če pomislimo na kasnejša načrtovana natolcevanja o državljanski vojni, ne pa o kolaboracionizmu belogardizma in domobranstva, ki ju zaman skušajo izpirati s potvorjenimi zgodovinskimi detergenti.
Glas komunistov se je izpel kot toliko drugih periodičnih tiskovin, a kapitalni udar je prišel s strani deželne uprave, ki ni hotela oddvojiti nekaj drobiža pomoči. Razlaga: Iskra naj bi bila preveč politična. Prispevki: „Je Iskra politična“, krož’jo Glasovi. Nič manj kot „Katoliški“. Le mi smo lopovi? Knjiga Iskre in iskrice je seveda dinozaver v pojmovanju sodobnega načina javnega sporočanja preko elektronskih omrežij. Niso pa sestavki pretirano dolgi, se pravi dolgočasni. Najdaljši imajo tri/štiri strani zmanjšenega knjižnega formata. A ni to glavni obrambni adut tedanjega pisanja. Po petindvajsetih letih je namreč mogče vzeti v roke 230 strani dolgo pisanje, iz katarega lahko razberemo tedanje miselne in družbene ritme, seveda iz opazovalnega zornega kota opredeljene levice. Kaj bo čez dve desetletji pa tudi po enem samem desetletju mogoče izluščiti iz FB ali drugačnega čivkanja, da bodo zanamci doumeli, kako je bilo recimo ob 1020-letnici prve omembe kraja Goriza, ki je tik pred nami?
Driin, driin, driin, mladi yuppovec ves se smeje; z dvatisočdvesto skozi mesto, „Biznis! Biznis zdaj! Čimpreje!“ Driin, driin, driin, spet zvoni pri semaforju – kmal’ imel telefonin tudi kmet bo na traktorju.
