Maria Luisa Morassi je bila prva ženska, ki je diplomirala v arhitekturi na odmevnem milanskem politehničnem vseučilišču daljnega leta 1928. Oprema v dvorani goriškega Pokrajinskega sveta je bila izdelana po njeni zamisli. Naslednja peripatetična postaja je v prostorih Mestne hiše namenjena zdaj že vsem znanim Aleksandrinkam, ki so iz Vipavske, Soške in Idrijske doline odhajale na zaslužek kot dojilje, hišne pomočnice in šivilje v Egipt. Zaposlovale so se pri bogatih družinah tamkajšnje kozmopolitske aristokracije. Njihov doprinos ob povratku domov ni bil le gmotnega značaja, temveč tudi sodobno miselnega in vedenjskega, če le niso ostale za vedno v tujini. Na Verdijevem korzu je nameščena klopca rdeče barve, ki naj spominja na vsa dekleta in žene, ki so jih zaradi nesprejemljivo neobrzdanih demonov ugonobili njihovi partnerji, zaročenci, možje, včasih očetje. V Semeniški ulici bo postanek posvečen Carolini Sabbadini Luzzatto, pisateljici in novinarki, se pravi teti razumnika in umetnika Carla Michelstaedterja. Bila je prva Italijanka, ki je vodila nek časopis, a je v 78. letu starosti doživela deportacijo v Nemčijo. Zadnji postanek je predviden na Travniku: tam se bodo udeleženke in udeleženci spomnili junaškega življenja Marije Antoniette Moro – Nataše , najprej partizanske, nato garibaldinske bolničarke in obveščevalke. Če izvzamemo Aleksandrinke, koliko pripadnikov slovenske narodne skupnosti pozna ostale?!?
In obratno: koliko ljudi večinskega prebivalstva pozna ženske like iz Gorice, ki bi lahko prišli v poštev za opisano pobudo? ŠE MANJ! Dokaz je v sami izbiri, kjer jih ni. In dalje: koliko goriških Slovencev ve našteti imena vsaj petih rojakinj, ki bi jih s ponosom dali za zgled vsem občanom? Hm, hm, hm… Tu jih je nekaj, zaradi katerih lahko zamerimo prirediteljem obhoda po mestnih ulicah, ker niso pomislili nanje, saj so po umetniški in družbeni prodornosti ter zastopstvu visokih etičnih vrednot še kako primerljive: Avgusta Šantel. Ljubka Šorli, Vilma Brajnik, Milojka Štrukelj.
Prva zastopa še nekaj sorodnic iz višjega meščanskega sloja, ki so se posvečale zlasti slikarstvu. Druga predstavlja narodni svetilnik ne le zaradi moževe mučeniške smrti, temveč tudi zaradi pesniških stvaritev in preživetja po fašističnem mučenju, ki ga je sama okusila. Tretja je doživela odisejado ilegale, deportacije, vrnitve in povojnega prav tako aktivno doživetega obdobja. Četrta je doživela podobno usodo v raznih italijanskih zaporih, umik/odhod v operativne enote in pokol v Cerknem. Tem dodajam bralcu za domačo nalogo, da poizve za odlike še nekaterih drugih ženskih likov, ki so se izkazali v težkem obdobju mestne zgodovine: Živa Fornazarič, Rozalija Križnič, Fani Lazar, Bojana Pavlin, Mermolja Danica, Delka Devetak, Jožica Smet in seveda nekatere nune, ki pa zaradi svojih izbir in odpovedi javnim nastopom ostajajo še bolj v ozadju kot ostale vrstnice.
Skupinsko vzeto so za sicer drugačno zgodovinsko obdobje več kot primerljiva Aleksandrinkam vsa tista dekleta in žene, ki so se množično vključile v odpor med drugo svetovno vojno kot kurirke, obeščevalke, članice krajevnih, okrožnih in pokrajinskih odborov ter sanitetnih, propagandnih, prehrambenih struktur in delavnic. Nadomestile so fante in može, ki so odšli v operativne enote, same pa so prevzele zadolžitve v zapletenostih ilegalnega dela.. Bile so nosilna struktura tistega omrežja, ki je v mestu stkalo povezave z javkami v trafiki, prodajalni, mizarski delavnici, gostilni, prevoznem podjetju, občinskem uradu. Katera so današnja imena? So, a izluščila se bodo čez nekaj desetletij. Že sedaj pa jih je potrebno beležiti in upoštevati njihovo zavzetost, jim slediti, da se ne bodo zanamci v prihodnosti čudili, kako je mogoče, da so šla v pozabo.
