piše Aldo Rupel
Zdi se, kot da je katoliška Cerkev umolknila ali se vsaj nemočno pritajila. Pandemija kronske viroze, ki v naših zazanavah tepe predvsem severozahodni del zemeljske poloble, bo pripeljala do posledic, ki jih ni povzročil celoten sodoben laični ateizem. Kakšna sprememba v primerjavi z nadutostjo iz petdesetih in naslednjih let prejšnjega stoletja!
Če pa pomislimo na klerikalno suverenost pred prvo in med obema svetovnima vojnama, gre za epohalno spremembo. Seveda kakor kje: na Poljskem se ni nič spremenilo, prej nasprotno, in tudi v Sloveniji je vračanje na okope vse bolj izrazito. S prstom smo do nedavnega kazali na zunanje znake potrjevanja in utrjevanja islamizma, posebno pri ženskah – pa se pojavi virozna okužba in milijoni katoličanov, protestantov, pravoslavcev in seveda tudi agnostikov in ateistov kroži z nagobčniki, ki so grši od vseh muslimanskih krink. Neumestna primerjava, bo kdo rekel! V redu. Kaj pa poljski smučarski skakalci, ki se križajo pred vsakim spustom po poledeneli klančini?! Ne gre za zgolj zimsko skrajno versko sekto, temveč za običajno mladino, ki nam kaže, kako je vera kapilarno prisotna v vzgojnem in izobraževalnem sistemu. Poljsko slovanska varianta koranskih „madras“. Prosto in svobodno vsak po svoje! smemo vzklikniti, a brez sprenevedanja, ko se „lonec kozici špota“.
Pozimi je v Gorici potekal niz spletnih srečanj v priredbi nadškofine z razmišljanji o zdravstveni pandemiji. Glavno spoznanje glavnega urednika Voce isontina in nadškofa iz Acireale na Siciliji, je zaobjelo rahljanje trdne verske zavesti v ljudeh. V njih se prepletajo dvomi glede globalne življenjske vizije in nadaljevanja bivanja po sedanjem psihološkem in vedenjskem šoku. Ustaljene gotovosti so se razblinile, potrebne so spremembe. Zato rimski papež vabi, naj družba na splošno in cerkveno občestvo posebej poiščeta nove poti, sicer se bo Cerkev spremenila v muzej brez povezav s stvarnostjo.
Slišati je bilo pozive k ohranjanju povezanosti, kljub temu da je zelo otežkočeno zbiranje v svetiščih. Težko je iskanje smisla v dogajanju, ko pa te verska vzgoja prepričuje, da je stvarstvo urejeno po božji volji. Poletno odprtje (2020) je razvedrilo vedenjsko mrakobnost, a že tedaj je bilo opaziti porazgubljanje vernikov. Sledil je še večji strah. Gost iz Sicilije je poudaril, da moremo razumeti tragedijo kot preizkus trdnosti v vero, ko se pač pojavljajo dvomi v njen smisel, kakršnega narekuje Cerkev. Če bi se izkušnja omejila na obdobje do junija 2020, bi pač šlo za epizodo. Tako pa se telesne in duševne rane poglabljajo in bodo pustile trajne brazgotine. Nič ne bo več kot prej. Spremembe so že tu ne le glede zdravja, temveč tudi v sociali, družbi in čustvih. Vera narekuje, da se je treba z ranami soočiti in se do zadnje posledice poglobiti vanje. V cerkvenih krogih zaskrblja odsotnost pri obredih in misel na težave, ki se kažejo pri ponovnem priklicu mladih generacij.
Slednje se zavedajo, da zanemarjajo študij in izgubljajo delovna mesta. Potrebno je opustiti retoriko, paternalizem. Ne trpijo več sprenevedanja, saj so zastoji oprijemljivi v gospodarstvu in morali. Kritične so do Cerkve in vere. Leta 2020 je v Italiji bilo 30% ateistov in med mladimi je odstotek mnogo višji. Ne zadošča trepljanje po ramenih v slogu „saj ptice žvrgolijo in letajo po nebu in celotno stvarstvo najde vedno pot naprej“. Med prebivalstvom se šibi prepričanje v verodostojnost Cerkve in v njeno ponujanje utehe. Cerkveno prepričljivost ovirajo vprašanja, ki zaobjemajo vodenje župnišč, preveliko število nepremičnin in ostali balast.
Ob teh spoznanjih zato čudi trditev, da omogoča le vera v Kristusa novo vizijo, da je v Evangeliju še vedno tista moč, ki daje življenjski sok napredku. Nostalgija po pogojih, ki so veljali še pred pol stoletja, ne bo pomagala, ker cerkvena struktura nima takratne karizme. Med ostalimi težavami se postavlja vprašanje kadrov. Kje so in kakšni morajo biti „učitelji“, ki naj povlečejo voz iz zametov. Rešitev ni v še vedno prisotnem oprijemanju klasičnega katekizma, a kljub temu je slišati, kako je potrebno sprejemati rane in trpljenje in kako nas Kristus lahko spremeni do te mere, da bomo “zagledali luč”. Domneva, da doslej ljudje niso poskrbeli, da bi božja beseda postala resnični del njih, diši po dokončno neprepričljivem žuganju, da smo vsega krivi sami zaradi grešnega življenja. Na koncu pa še zamegleno spletno sporočilo, da je mogoče ateizmu pojasniti lepoto evangelija, saj imajo klasične svetovne vere sicer svoje omejitve, a “ateizem nas vselej privede do obstoja nadnaravnega” (?).
