Ne uspem dojeti mehanizmov, ki privedejo do dojemanja nekaterih oseb kot reprezentančnih simbolih nekega dogajanja, nekih odličnosti ali vsaj značilnosti. Bolj oprijemljivo: katere so zakonitosti, zaradi katerih eni postanejo ikone na posameznih ali splošnih področjih zanimanja in delovanja, drugi pa, čeprav se še kako razdajajo (!) in primerjalno celo več, ostajajo v senci. Gre morda za nravstvena, etična in moralna ter zato občudovanja vredna načela oziroma življenjske smernice, ki jim sledijo? Ne kaže, kajti sicer bi na primer verski razlagalci z oznanjanjem vseh pravičnosti po vrsti bili ljudski tribuni, pa niso. Enako velja za politiki predane osebe – v tem primeru zadnjih trideset let pa sploh ne…

Včasih pomislim, da so to osebe, ki v naključno primernih okoliščinah in času nekaj postorijo, kar neko človeško skupnost prevzame, nato pa obmolknejo ali pa se nič več ne pojavijo in živijo na renti halo efekta, ki jih spremlja še leta in desetletja. Pogosto se pripeti, da nekateri z besedami prodorno nekaj pokometirajo in se množice zadeva neverjetno prime, se pravi, da jo prevzame in se sploh ne zave ali spomni, da so isto spoznali že drugi kar nekaj let prej. Ne le brihtno razčlenili, temveč se po spoznanju tudi ravnali in operativno uresničili. A ne pomaga: zasluga za uspeli udarec na žebljiček gre trenutnemu ljudskemu mitu, ki se verižno širi kot vodni kolobarji, če v kraški kal zalučamo kamen. Tu je umesten primer, in sicer vse kar se vrti okrog desetletja trajajočem odpiranju državne meje. Ko o tem spregovorijo vedno isti trije ali štirje upravno zadolženi, sledi javna homelija o „hozani v višavah“. O zgodovinskih snovalcih in izvajalcih na terenu vizije odprte meje z množično vključitvijo iste javnosti pa „nikome ništa!“. Povsem enako velja za daljna in novejša gesla kot so „Vsi na kolo za zdravo telo“, „Telesna kultura za manjšino ne le za mladino“, „Člani različnih deželnih odborov naj se vključijo tudi v krajevno društvo ali interesno skupino“, „Vrnimo si priimke v izvirno obliko!“, „Slovenščino uveljavljamo tudi v vidni in slušni javnosti!“ Najbolj značilne po tem so tako imenovane Programske konference, pravzaprav je prav uporabljati dvojino. Na njiju so poklicani govorci izpostavljali zadeve, ki so že bile domišljene „na terenu“, a so na tistih mikrofonih odmevale kot odkritja.

Še nekaj nedvomno velja. Isto stvar lahko verbalno povemo, predlagamo, ponudimo, naročimo, sporočimo ali zahtevamo s takšno ali drugačno komunikacijo in različno telesno govorico. Pogosto tiči zajec prav v tem: Posredovana empatija je tista, ki odloča o uspehu, a ne le trenutna, temveč tudi ona, ki se kot fabula širi v prostor. Ko do nekoga obstaja predsodek, ki izvira zgolj iz slišanega o njem, lahko pove še tako brihtno zamisel, poslušalci okrog njega se po kalupu razdelijo v tri skupine. Eni se odzovejo v smilu: To mi vse že vemo (postorili pa niso ničesar) – Tega je sposoben le on (zato se znebijo vsakršnega poskusa) – Hej, morda pa je le mogoče (ob prvi priliki poskušajo). Razmerje v odstotkih? 55% – 35% – 10%.

Vse zapisano posebj velja s poljubnim mnogokratnikom za pisano besedo: družbeno angažirano ali čustveno izpovedno, novinarsko poročevalsko ali potopisno opisno, aforistično in sarkastično, narodnobuditeljsko in multikulturno. Nekaterim „fama“ zagotavlja odnos „ipse dixit“, drugim velja zamah roke s podmeno „ma ja, saj ga poznaš!“. Eni so pač pisatelji, drugi pisci. Niti ne! – kar tako pač nekaj… Ah ja, saj res, zagonetno je seveda razumeti tudi, po katerem ključu se pošiljajo vabila na srečanja piscev s Tržaškega, Goriškega in Videnskega.