Dolžina popoldnevov in tednov v otroštvu, med odraščanjem, med družbenim dozorevanjem in v zrelih letih, kaj šele v tretjem in zlasti četrtem življenjskem obdobju, je v zaznavi različna v smislu, da je vse krajša in krajša. Kaj vse se je natrpano spreminjalo in spremenilo v izobraževanju, proizvodnji, kulturi, spolnosrti, prometu, sporočanju, hrani, oblačenju, trgovski reklami, zdravstvu, tehnologiji?!? Nikoli toliko v tako naphanem času, kakršnega je preživljala moja generacija. Kdo ve, ali se bo to nadaljevalo tudi v prihodnje ali pa bo, prej ali slej, sledil zastoj: zaradi utrujenosti homo sapiensa ali zaradi hipne prekinitve neprekinjenega hlastanja, ki ga zanamci ne bodo več uspeli obvladati.
No, v okviru družbeno političnih razmišljanj je primerjava med nekdaj in sedaj vprašljiva; v trenutku zlahka zapademo v romantično skušnjavo o lepih starih časih. Pa vendar: nekoč je sicer bilo težko in sedaj je tudi težko, je pa pol stoletja nazaj bilo jasno opredeljeno, kaj je kdo, in tisti kdo, kaj misli. V politiki so bila stališča in nakazane rešitve začrtane, nedvoumne. Med nočnim plakatiranjem v času volilne propagande smo okinčali hišna pročelja do višine treh metrov in na plakatih je simbolika bila jasna, razen za stranko L’uomo qualunque. Opredeljenost je ostala enaka tudi po objavi volilnih izidov. Sedaj pa: vsi so vse, barve kamaleontsko valovijo in se prepletajo, menjava majic je postala stalnica in zaradi dvoumnega izražanja v slogu starogrških preročišč postaja nemogoče očitati vsakršno nedoslednost. Znotraj strank so vloge porazdeljene, tako da ob sklepanju povezav imajo vsa gibanja v roki dokaze, da so vedno obljubljana prav tisto, kar se v določenem trenutku pozitivnega dogaja. Ustnega čvekanja je toliko, da ni mogoče – razen z obvladanjem bogatega miselnega arhiva, ki so ga sposobni redki podkovani novinarji – nekoga prijeti za besedo in ga spomniti, kako se je pred tednom dni opredelil. Saj se v resnici NI OPREDELIL! Vsa soočenja potekajo z mislijo na prihajajoče upravne ali politične volitve na ravni države, dežele in občine. Pri nas, v preteklosti, tudi pokrajine. Nove stranke nastajajo z bujno domišljijo, njih pobudniki pa se na razdaljo treh ali štirih let pretakajo iz ene kombinacije v drugo, tako da se občan sme vprašati, kaj so v prejšnji sestavi sploh delali. Tako je, kot da bi gledali v tisto otroško kukalo, ki smo ga tako radi prejeli v darilo ob Miklavžu ali Dedku mrazu v letih 1946 – 1956. Zavrtel si ga in nastala je nova pisana kombinacija in spet in spet.
Naslednje protislovje se mi zdi še posebej zagonetno. Zgodovinsko je levica bila vselej kolektivistična, desnica pa individualistična. Skupen interes množice ali interesi posameznika. Demokratični centralizem in razpršena svobodomiselnost. Sedaj pa? Desnica se vede in odloča monolitno ali skoraj, levica pa se že četrt stoletja cepi, razpršuje, deli na prafaktorje. Sicer me to ne čudi, ker imam (vsaj zase) razlago. Svobodomiselnost (?) vodilnega sloja desnice pogojujejo finančne odvisnosti od centrov moči v finančnih oligarhijah, bančnih upravnih odborih in nezakonitih poslovnih sistemih. Levi voditelji in misleci se iz doslednosti požvižgajo na kupčkanje sredstev in se svobodno, zato pa anarhistično, odločajo za nove in nove frakcije. Do nastopa Starega, tako nam poročajo pisci Titovega življenjepisa, je na Balkanu bilo podobno.
Na splošno pa nam centrale za usmerjanje javnega mnenja in čutenja servirajo in na številne načine (tudi subliminalne) vcepljajo nevrednote, ki zadovoljujejo človekova trebušna premlevanja in odklapljajo pamet, premisleke. Zato smo priča čveku za čvekom v imenu navidezne, pravijo ji parlamentarne, demokracije. Ob pomislekih nad njeno naravo prikličejo Churchillovo misel o sicer pomanjkljivostih, a vsekakor o najboljši obliki vladavine. Pri tem odmislijo, da je angleški državnik bil uspešen s povsem drugačnimi pristopi. Čim današnja javnost zasluti nakazovanje že samo odtenka demokratičnega centralizma, se ji naježijo dlake. Ne sprejema spoštovanja sprejetih smernic, kaj šele sklepov. V imenu neke abstraktne svobode, se vsi po spisku čutimo strašno prizadeti, če naj bi sledili nekim navodilom.
Potem je tu, če naj razumemo na Apeninskem polotoku razširjeno prisotnost vetrogončičev, strašna
mašinerija, prava industrija pranja možganov preko televizijske reklame, zabavnih programov in najbolj shizofreničnih oddaj, ki naj jih ne naštejem, ker jih ni ne konca ne kraja. Začetna marksistična teorija je govorila o religiji kot opiju ljudstev, sedaj so to sredstva obveščanja in za gosipom hlastajoče novinarstvo. Vpliv, ki ga imajo in ga vse bolj pridobivajo prenosni telefoni in omrežja, se bo na voltvah in posledično v politiki šele pokazal (slabšalno) v naslednjih petih/desetih letih. Je sploh mogoče temu kako odpomoči? Kdaj se bodo množice državljanov ozavedle, odzvale in zavrnile sedanjo kulturo čvekanja? Bodo kaj spremenile posledice pandemije? Pride morda kdaj do izraza dialektično pravilo o tezi – antitezi – sintezi? Ni ga še na obzorju. Kaj pa zakonitost o kvantiteti, ki se v skrajni posledici spremeni v nekaj povsem drugega – v kvaliteto? Voda se segreva in naenkrat zavre. Slednje se mi zdi bolj verodostojno.
