Zadnje leto je bilo v javnosti zaznati mnogo več kot kdajkoli prej v zadnjih desetletjih upehanost brez tradicionalnega prepričevalnega nastopanja, brez samozavesti. Kdor meni, da pišem te vrstice s kakšno (neumno) samovšečnostjo, naj preneha z branjem in počne kaj koristnejšega. Skušam dojeti pojavnosti, o katerih se glasno, kaj šele pisno, malokdaj kaj zazna. Iz neumestne zadrege pred čustvi verujočih. Izpostavljati rafale nedslednosti in miselnih protislovij, ki jih beremo, je stvar dialektike, v okviru katere je ateizem postavljen na pranger, ker dogem ne sprejema nekritično.
Takšno protislovje je na primer izstrošena opomba, da bi nadnaravna entiteta, ki neizmerno ljubi človeka, morala preprečiti vojne grozote. Iztrošena, ker ji takoj sledi pripravljeno opozorilo, da je od nje človek prejel prosto izbiro, ki jo uporablja v hudičeve namene oziroma se sam hudobec naseli v njem. Zato nima krščanski bog, kaj šele katoliški, nobene zveze na primer z uničevalnimi taborišči – ne le s tistimi v drugi svetovni vojni! V redu. Kaj pa tragedije, ki jih povzročajo bakcili, virusi, zajedavci? Na te homo sapiens nima nobenega vpliva, so pa del narave, ki je bila (baje) v celoti ustvarjena od vsemogočnega bitja. Če so pa tu, zakaj „vsemogočna ljubezen“ ne pomaga dvonožcu, da se jih znebi?
Namesto odgovora beremo: „Ena zadeva pa je gotova. Božja pomoč nam pride tudi po nenavadnih poteh. Modri ljudje, ki so v kratkem času izdelali zdravilo za to bolezen, ali niso tudi oni Božja roka, ki nam pride na pomoč? Moramo vedeti, da se Bog poslužuje človeške modrosti in pameti, ki nam pomagata živeti… Bog zna uveljaviti človekovo pamet in znanje.“ No ja, kaj pa petsto mrtvih na dan samo v Italiji? Ali sodijo v kolateralno škodo zaradi zamude pri spodbujanju pameti raziskovalcev? In čemu pripisati trpljenje naknadnih stotisočev, dokler se bo pandemija izpela? Zamudi nadnaravnega hotenja? Ne! samim ljudem, saj so obdarjeni s prosto izbiro.
In smo spet pri sofizmih. „Velikonočna Luč je potrebna, nekateri pa pravijo, da pravi čudeži niso tisti, ki pridejo od Boga, temveč tisti, ki jih napravijo strokovnjaki, ki nas znajo zdraviti z novimi zdravili. Ampak tu je nekaj zgrešenega. Kar modreci napravijo, nazadnje pride od Boga, tudi če na to ne mislimo, ker Božja dobrota doseže nas ljudi skozi naše delo.“ Krog je sklenjen, a manjka še pika na ‘i“’: „Jezus je vstal od mrtvih in od smrti bomo vstali vsi. To je upanje, na katerem je postavljena naša vera.“ Kaj pa do vstajenja?
Pred praznikom velike noči smo brali teološko razlago o Psalmu 130, ki ga najdemo v „največji svetovni knjigi molitev… V njej najdemo vsa človeška čustva in s premišljanjem o njih pridemo v stik z božanstvom. Slednje nosi v sebi največjo skrivnost – troedinost! Slednja pooseblja ljubezen, za katero sta potrebna vsaj dva. Vse, kar smo, smo prejeli v odnosu do matere, očeta, sosedov, učiteljev, prijateljev in drugih. To, da stopimo v odnos z Bogom, imenujemo molitev. Prepričan sem“ je povedal teolog, „da vsak človek moli, tudi ateisti!“ Koga naj prevzame takšno zaporedje pojmov in sklepanj? Kaj žene mnogo verujočih, da potrebujejo homogenizacijo ljudi? Je kakšna razlika med prekrščevalci v najrazličnejših zgodovinskih obdobjih in današnjimi jihadisti? Nekajkrat se mi je v življenju pripetilo, da mi je kdo samovšečno dejal: „Ti niti ne veš, a v sebi si veren…“. Sancta semplicitas! in seveda omalovaževanje, ki se roga sposobnosti zaznavanja sveta.
Popolne razlage ni (še) za vse pojavnosti, a gotovostim verstev se zoperstavlja napor naravoslovnih znanosti. V osnovi je vprašanje eno samo. Ne gre za neupravičene gotovosti o brezmadežnosti, o Adamovem rebru, o papeževi nezmotljivosti, o vstajenju in posmrtnem življenju ter podobnem. Gre za verovanje v začetno stvarjenje na eni strani ali pa v dokazovanje razvoja materije na drugi. Prvo je statično že tisočletja, drugo se z geometrijsko hitrostjo razkriva z vse prepričljivejšimi spoznanji. Še pred pol stoletja je pisalo dobesedno v katekizmih in smo morali manično ponavljati tisto o šestih dneh ustvarjanja in o sedmem dnevu počitka. Bilo je kot v muslimanskih madrasah.
Ko je to postalo nevzdržno, je sledilo pojasnilo, da je bilo tako napisano zaradi doumevanja takratnih ljudstev in je treba razumeti dneve kot obdobja. Od kod pa tedanjim piscem tolikšna osveščenost pri pisanju, da so srednjevzhodnim nomadskim plemenom servirali pravljico namesto pristne razlage? Jih je pri tem vodil Sveti duh? In zakaj vsega ne popraviti tisoč let kasneje? Zakaj soditi Galileju, v času, ko je del človeštva začel biti naravoslovno bolj ozaveščen? Ali naj to pomeni, da si je „stvarnik“ sapiensa domislil nekaj milijard let (sedmi dan) po strjevanju plinov? Tako, zaradi bujne domišljije? Sicer pa je bistvo v retoričnem vprašanju: naj bi iz gline sestavil sapiensa ali mnogo prej avstralopitekusa in še prej nekaj drugega tja do amebe in enoceličnih znakov življenja?
Ni dvoma, da je množicam ljudi psihološko potrebno „varno gnezdo“, ki ga ‘zgubimo’ ob rojstvu. To je v človekovi nravi. Skušamo si ga vračati na različne načine. Eden o teh je verovanje v nadnaravna bitja: Buddha, Manitou, Alah, Yeshua, Vishnu, če omenim le zadnja tisočletja. Z njimi si mnogi oblikujejo občutek varnosti. Postavlja se le vprašanje, zakaj verujoči potrebujejo uravnilovko in hočejo v „gnezdu“ tudi druge. Seveda je bilo in je blesavo tudi obratno: prepričevati verujoče, naj odmislijo potrebo po božanstvih kljub temu, da so vsekakor le zgodovinsko zemljepisne kategorije.
Če se vrnem na začetek in povzamem: premetavanje zaporedja besed usmiljenje, vstajenje, luč, ljubezen, milost, vračanje k izviru, troedinost, molitev, odpuščanje, rešitev, razsvetljenje je prepoceni pristop, posebno ker vemo, da tudi letošnji praznik velike noči ne bo nikakršna „rešitev in odrešenje za nas“. Ob velikem šmarnu pa spet!
