Obljub je bilo res veliko, začenši z imenovanjem alpinskega generala Figliuola na mesto koordinatorja boja proti Covidu19, češ da bo vojak znal, kako organizirati množično cepljenje ljudstva na škornju.
Seveda, ni bilo tako. Sploh ne. Prejšnja zmeda in dezorganiziranost sta se nadaljevali, saj je italijanska birokracija (tudi vojaška) notorično nesposobna, informatika pa, ki bi morala biti temelj mobilizacije, praktično nedejavna. Rezultat je na dlani., Rečeno je bilo, da bi morali vsak dan v Italiji cepiti pol milijona ljudi, pa niti polovice jim ne uspe, kar pomeni, da bo s tem ritmom Italija rdeča ali oranžna tja do božičnih praznikov.
Pri tem smo tudi priča sprenevedanju s cepivi. “Evropsko” cepivo AstraZeneca, ki je najcenejše (nekateri so ga krstili kar za “proletarsko”), je izpostavljeno nenehnim kritikam in sumničenju, čeprav je celo aspirin bolj nevaren in smrtonosen v izjemnih primerih. Sum, da je medijska kampanja navdihnjena iz krogov ameriških multinacionalk, ki konkurirajo s svojimi veliko dražjimi cepivi, je vsekakor upravičen. Za dobiček gre, ne za življenja! In temu gre dodati tudi politični “veto” na uporabo ruskega cepiva Sputnik V ali kitajskega, s katerim je Peking dejansko izkoreninil koronavirusno epidemijo v deželi s poldrugo milijardo prebivalcev.
Vendar širokega zavezništva, ki gre od “kaviar levice” mimo PD in Gibanja 5 zvezd tja do Salvinijeve Lige, vse to ne moti. Briga jih samo za torto denarja, s katerim, če bo dobro usmerjen k ciljnim skupinam potencialnih volilcev, lahko vsaka izmed teh strank poveča svoj vpliv in število volilcev.
In ni naključje, da se javnemu mnenju servirajo polemike o cepivih, nič pa ne vemo o tem, kam bo usmerjen denar t.im. “recovery found”, se pravi sklada za obnovo in modernizacijo gospodarstva in družbe. Teh načrtov ne poznamo, vladajoči pa o tem previdno molčijo in Draghi, kateremu obljubljajo, da bo opravil svoje (umazano) delo in šel na Kvirinal na mesto odsluženega Mattarelle, vodi igro in deli karte na mizi.
Pri tem pa skuša politična elita ustvariti vzdušje celovitega konsenza in socialnega miru. Velika sindikalna trojka se je spet zadovoljila z drobtinicami, kot je cepljenje po podjetjih (velikih, seveda), vnemar pa pušča množico prekarcev in mladih, ki si na kolesih služijo grenak kruh “riderjev” ali pa razvrščajo pakete spletnih veletrgovin v tako pogodbeno hitrostjo, da morajo imeti pri sebi steklenico, če jih stisne na malo potrebo…
Ob vsem tem pa “protikoronski” ukrepi zapiranja družbenih dejavnosti in zbiranja na javnem prostoru dejansko preprečujejo (ali krčijo) možnosti organiziranega protesta ter družbenopolitične dejavnosti alternativnih sil, začenši z radikalno levico, bazičnimi sindikati in civilno družbo.
PS: Naša slovenska manjšina medtem še vedno strmi in čaka, ali se bo problem Narodnega doma premaknil z mrtve točke, na kateri je zastal že po prvem julijskem koraku, da o zajamčenem ali olajšanem parlamenarnem zastopstvu sploh ne govorimo… Ljudi pa v resnici zanimajo razmere na mejah in čimprejšnja obnova družbenih in kulturnih dejavnosti, obenem s poletnimi šagrami in osmicami.
