Jugoslavija je razpadla pred 30 leti z osamosvojitvijo Slovenije in Hrvatske. Samostojnost Slovenije je terjala relativno majhno število žrtev v “desetdnevni vojni” poleti 1991, medtem ko se je vojna na Hrvatskem in potem še v Bosni in Hercegovini vlekla kar nekaj let in terjala veliko število žrtev, predvsem med civilisti, nad katerimi so razne soldateske izvajale “etnično čiščenje”. Najhuje je bilo v narodnostno in versko raznoliki Bosni in Hercegovini, ki je bila dejansko Jugoslavija v malem.
Obdobje pobojev in spopadov se je končalo z vojaško intervencijo pakta NATO in Daytonskim sporazumom, ki je BiH razdelil na tri, oziroma dve paradržavi: Republiko srbsko na severnem delu, s središčem v Banja Luki in bošnjaško-hrvatsko federacijo s Sarajevom in Mostarjem. Sarajevo je bilo – po zgledu Berlina – razdeljeno, saj so Srbi dobili periferične okraje in postavili svoje mejne table. V BiH so Zahodnjaki (Clinton, predvsem) vsilili trojno predsedstvo in nekakšnega guvernerja, ki ga je imenoval Zahod. Dalj časa je to bil koroški Slovenec Valentin Inzko. Trenutna delitev BiH je rezultat etničnega čiščenja in preseljevanja ljudi, čeprav “etnično čistih” okrajev ni in ne more biti. V polpretekli dobi so bili namreč mešani zakoni nekaj povsem normalnega, vojna pa je ljudi prisilila, da so se opredeljevali za to ali drugo pripadnost. Sistem v BiH je kar se da trhel, dejansko se dve paradržavi ignorirata.
Zadnje čase pa se je začelo nekaj premikati. Krožiti je začel načrt preureditve Zahodnega Balkana, ki naj bi zaključil razkroj Jugoslavije in uveljavil drugačne strateške interese na tem področju. “Non paper” s tem načrtom naj bi Janez Janša razdelil med nekatere evropske partnerje, tudi predsedniku evropskega sveta Michelu. Seveda, zdaj Janša zanika vpletenost, kar pa je logično, saj bi moral “non paper” ostati tajen. Da to ni, priča tudi obisk slovenskega predsednika Boruta Pahorja v Sarajevu, kjer naj bi sogovornike vprašal, kaj mislijo o razdružitvi in novi določitvi meja. Zdaj Pahor trdi, da je bil samo radoveden, vendar njegovo spraševanje očitno dokazuje, da mu je kaj prišlo na uho. Tudi on trdi, da bi moral zadevo pojasniti Janša, slovenski premier, ki naj bi letos poleti prevzel predsedovanje EU. Prav zato je “non paper” postal tako važen.
Kaj v bistvu predlaga “non paper”? Delovna hipoteza je za sedanje evropske razmere nekam čudna, saj temelji na nujnosti “etnično čistih” držav. Teh danes v EU praktično ni, le nekatere, najbolj reakcionarne med njimi (Poljska, Madžarska, Slovenija) težijo k temu in ravnajo s tujci kot z drugorazrednimi državljani.
V bistvu gre za razdelitev BiH. Republika srbska bi se združila z matično Srbijo, Hercegovina s Hrvatsko in med njima, kot nekakšen “tampon” naj bi bila bošnjaška državna tvorba s Sarajevom.
Ker ima vsaka stvar svojo ceno, bi združitev Republike srbske (sever BiH) rešila apetite Beograda in ustvarile ugodne pogoje za oblikovanje Velike Albanije, ki bi se združila s Kosovim. Srbskim enklavam na Kosovu bi priznali avtonomijo in status, podoben Južni Tirolski.
Seveda bi taka rešitev terjala prelivanje krvi, novo etnično čiščenje in bogvekaj še, razen če bi pri tem ne sodelovala spet NATO z ZDA, ki imajo na Kosovem polju največje vojaško oporišče v Evropi. Zato se tudi zdi izvtrte izvita teorija, da naj bi za tem načrtom stal Putin skupaj z Orbanom in Janšo. Že res, da je Rusija tradicionalna zaveznica pravoslavnih Srbov, a nima na Balkanu tolikšne moči, da bi lahko vsiljevcala svojo voljo in imela še druge zaveznike.
Destabilizacija Balkana bi vsekakor zaostrila razmere in sploh bi ne pomenila konca napetosti. Mnogo problemov bi ostalo nerešenih, začenši s (Severno) Makedonijo, ki sta jo izsiljevali Grčija in Albanija, zdaj pa še Bolgarija, ki ohranja apetite po tem ozemlju. Načrt Velike Albanije (z ameriškim oporiščpem na Kosovem polju) bi vsekakor zajel tudi četrtino Makedonije, kjer je albansko prebivalstvo v večini.
Odprta ostajajo še vpršaanja Sandžaka, pretežno muslimanske pokrajine med Srbijo in Črno goro. Naj ostane v Srbiji, naj si jo vzame Velika Albanija ali muslimanska Bosna? V Črni gori se tudi spopadata dve politični sili, ki jim zgodovinsko pravijo “bijelaši” in “zelenaši”. V bistvu se eni imajo za Srbe, drugi pa za samostojen črnogorski narod.
Ni rečeno, da bo na Balkanu spet izbruhnila vojna. To bo odvisno od velesil. Gotovo pa je, da je “non paper” bil kakor kamen v vodo, ki sedaj valovi in postaja čedalje bolj kalna. Napetost se tudi veča, kar bi terjalo večjo vojaško prisotnost. ZDA in NATO ne čakata drugega. In tudi Slovenija pri vsem tem ni nedolžna. Je morda naključje, da Janševa vlada namenja tri četrt milijarde evrov za oboroževanje in peprečuje referendum o tem?
Napetost na Balkanu škili k Turčiji, ki je itak dejavnik destabilizacije vsega vzhodnega Sredozemlja, tudi zaradi sporov z Grčijo v zvezi s podmorskim energetskim bogastvom.
Hkrati se napetost veča v Ukrajini, ki je za novega ameriškega predsednika Joeja Bidna tarča povečanega posredovanja. Ukrajina lahko postane nova odskočna deska NATO proti Rusiji, posebno še sedaj, ko so zahodnjaki (ZDA in drugi) zapustili Afganistan in se osredotočajo na Iran in njegov jedrski vzpon.
Tudi zaradi pandemije in splošnega zaprtja ni lahko reagirati na dogajanje v svetu. Morda pa je le napočil čas, da se mirovne sile zbudijo iz zimskega spanja.
Komunisti pa naj s skupnimi močmi osvetlijo protislovja v svetu, kjer je imperializem na pohodu in zaostruje konfrontacijo z državami, ki mu niso podrejene ali ne sprejemajo njegovih gospodarskih, finančnih in energetskih načrtov.
