Mukoma se je dokopala do neuravnovešenega simbolnega dogajanja lansko leto v Bazovici, kjer je bilo, kot je pač bilo. Slovenska narodna skupnost v Italiji je z obljubo o Narodnem domu dobila novo kost za glodanje v naslednjem desetletju, kot se je že dogajalo z Londonskim Memorandumom, Osimskimi sporazumi in Globalnim zaščitnim zakonom. Za slednjega smo se maja 1984 (!) množično zbrali na goriškem Travniku in aprila 2021 (!) smo v goriškem Trgovskem domu odprli preurejene knijžnične prostore. Aleluja in hozana v nebesih! Droben odstavek v tistem zakonu se je uresničil.
Zgroženi nad neuravnovešenostjo „Bazovice“, kjer sta se štirim ustreljenim dva državna poglavarja poklonila z „gesto humanosti do umrlih“ in nič več (tako je dogodek opredelil tržaški župan), se pravi brez obsodbe fašističnega naklepno režimskega kriminala, medtem ko je nad takorekoč praznim šohtom šlo za (zopet) neuravnovešeno opredelitev „genocidnega načrtnega izstrebljanja Italijanov, ker so pač bili Italijani“, smo se prej in kasneje spraševali, kdaj bo Italija, podobno kot Nemčija, uradno uzavestila svoja početja med drugo svetovno vojno ne le v Afriki, temveč tudi na Balkanu od Tržaškega zaliva in Soče do Črne gore. Vse je kazalo, da je Rim, seveda v dogovoru s Trstom in zakotno Gorico, gluh na vsakršna takšna namigovanja. Ne priznamo in ne priznamo – je bil nikoli javno izražen odgovor.
A ni tako. Pritajeno se je pred dvema mesecema prikradlo obvestilo, o katerem seveda ni poročalo nobeno vsedržavno glasilo, kar bi bilo vsaj minimalno primerljivo z vsakoletnim trobentanjem pred, med in po 10. februarju, da so v priredbi spodnjega doma rimskega Parlamenta odprli razstavo, ki dokumentarno prikazuje izhodišča, izvajanja in posledice terorja v zakupu italijanskih enot Kraljeve vojske in fašistične milice vključno z omembo koncentracijskih taborišč. Kar je dano bolj slutiti kot vedeti, se niti Lega nazionale in ezulska združenja Istre ter Dalmacije niso negativno odzvala na pobudo, ki razkriva „zakrito stran Lune“ oziroma drugo plat medalj, kakršna je časovno bila pravzaprav prva. Očitno jih je dosegla „depeša“, naj ne zganjajo ‘karavala’, ker bo učinek nasproten od namena, saj bi na ta način pritegnili pozornost na samo vsebino razstave, ki prikazuje prava dejstva in bi jih široka javnost prav zaradi protestnega priklica spoznala.
Kakšno je torej sedaj stanje v zvezi s priznanjem zgodovinskih dogajanj, posebno tu ob meji, a tudi širom države? Slovenija je z vso protokolarno svečanostjo in vzporednim komunikacijskim pompom prikimala celotnemu manevru od dogovora Violante – Fini preko vseh ostalih pobud, izjav in obtožb o osvajalstvu in barbarstvu (Napolitano docet!) ter vzklikov o italijanski Istri in Dalmaciji do rokovanja nad šohtom. Prejela pa je le vljudnostno gesto na nekdanjem avstroogrskem strelišču pod Kokošjo. Takšen razkorak se je moral zdeti resnično prevelik še tako zakrknjenim oboževalcem filozofije o „Italijanih dobrih ljudeh“, da so popustili pred očitnim neravnovesjem in si v okviru „tihe diplomacije“ izmislili jeguljasto rešitev. „V redu, priznajmo zgodovinska dogajanja, a naj Slovani na drugi strani Jadranskega morja, Slovenci in Hrvati, odmislijo možnost obiska in poklona kakšnega italijanskega držvanega poglavarja v ljubljanski Gramozni jami ali na dalmatinskem otoku Rabu. Poiščimo dva ali tri že itak znane resnici naklonjene zgodovinarje, ki ne bodo vzbujali presenečanja, pa naj pripravijo razstavo. Da ne bo zadeva izpadla zasebno ljubiteljsko, damo razstavi klobuk rimske poslanske zbornice (ne coletnega Parlamenta!), kar nam omogoča, da izpostavimo uradnost pobude. Več naj si dvomilijonsko pleme ne pričakuje od šestdesetmilijonske nacije. Kaj nam pa morejo? Mattarella ne bo papagajsko posnemal Brandta!“ Po enoletnem predahu bodo Salvini, Meloni in Taiani na Krasu spet verbalno škilili do Zadra, Postojne in Idrije.
