Prvi maj v Trstu in Gorici: izkrivljeno doživljanje osvoboditve

Vzrok je potrebno iskati v neizpodbitnem dejstvu, da so pri nas zaslužni za zmago predvsem pripadniki Osvobodilne fronte slovenskega naroda, ki so že poleti leta 1941 izbrali tedaj na videz neizhodno pot oboroženega upora. Pridružili so se jim vstajniki furlanskega in italijanskega jezika v naslednjih letih, kar pričajo plošče ob vhodu v goriške zapore, na vzhodno grajsko zelenico in posamezna imena na krajevnih spomenikih ter ploščah v Podgori, Štandrežu in Pevmi, na glavnem mestnem pokopališču in na spomeniku posvečenem deportiranim antifašistom na trgu pred železniško postajo. Sčasoma se je oblikovala možnost ustanovitve sedme jugoslovanske republike, ki bi bila gotovo narodno mešana in dvojezična od Pulja do Trbiža. Italijansko nacionalistično prebivalstvo ni znalo/hotelo sprejeti zrcalne inačice tistega, kar je italijanska kraljevina storila po prvi svetovni vojni s Slovenskim Primorjem in na začetku druge svetovne vojne brez napovedi z zasedbo Ljubljanske pokrajine in Dolenjske z Belo krajino. Saj se vendar ne spodobi, da bi se poldrugi milijon „slavov/ciavov“ enačilo s petdeset milijonskimi nasledniki antičnih Rimljanov.

Goriška občinska uprava zastopa le tisti del prebivalstva, ki je septembra leta 1943 s cvetjem in zastavami sprejel prihod nemške nacistične vojske po umiku vstajniških slovenskih in v manjši meri bizjaških bataljonov, ki so bili nekaj dni nosilci sedemnajst kilometrov dolge Goriške fronte od Dola do Kalvarije. Zraven je bilo celo nekaj stotin kraljevih vojakov pod poveljstvom generala Malaguttija, ki se sicer niso spojili s partizanskim poveljstvom, so pa skušali upočasniti nemško invazijo. Za večinski del Gorice je veljajo: pod nemškim nacističnim Rajhom da, skupaj s stoletnimi sosedi pa ne! Še več: medtem ko smo Slovenci kakšno leto nazaj začeli menjati način izražanja v zvezi z dogajanji aprila in maja 1945 in smo vpeljali izraz „prihod enot IX. korpusa in IV. armade“ zato, da ne bi drezali v čusta italijanskih someščanov, ter omejili poudarjanje pojma osvoboditve, italijanski nacionalizem noče popustiti in vztraja pri opredelitvi „zasedbe“ Gorice. Kdo je pravzaprav „zasedel“ mesto? Vojska, zaveznica protihitlerjeve koalicije skupaj s Francijo, Veliko Britanijo, ZDA in Sovjetsko zvezo! V Trstu so šli celo tako daleč, da so za dan osvoboditve proglasili 12. junij, ker so se tiste ga dne leta 1945 enote Jugoslovanke armade unaknile za črto, ki so jo vsilili zahodni Zavezniki, zaradi česar naj bilo mesto dokočno „osvobojeno“. Kdor ima škarje in platno, pač določa in odloča. Volilci pa so sokrivi in tisti, ki bi bili poklicani, da oblikujejo protistališča in jih tudi zagovarjajo, ne pa da filstrsko molčijo in si pilatovsko umivajo/manejo roke. Duh praznika 1. maja iz let 1946, 1947, 1948 se je povsem razblinil in v Gorici občinska uprava na tihem sprejema in udejanja tržaško miselnost ter jo celo presega z vsakoletnim sprejemanjem v reprezentativni dvorani ob koncu januarja oboževalcev nacizma in Salojske republike. Edino, ki se jasno in nepreklicno ter odločneje kot še nekaj let nazaj zoperstavljajo zmagovitemu zgodovinskemu revizionizmu, je Vsedržavno združenje partizanov Italije ANPI -VZPI. Pri njegovih pobudah pa je vse manj prisotnih članov in simpatizerjev slovenskega jezika. Društev, združenj in organizacij iz slovenskega okolja je vse manj slišati ali brati njihova stališča. Izjeme so posamezni, sicer pronicljivi pisci, ki se oglašajo na straneh Primorskega dnevnika, in brezimne skupinice, ki jih je bilo simbolno zaznati z raznimi pobudami ob letošnjem praznovanju delavskega praznika tudi kot odziv na vse, kar se nazadnjaškega dogaja v Sloveniji. Pri unejcih je sicer zaznati naveličanost nad padajočo krivuljo družbene ozaveščenosti.

Veliko škodo je povzročilo neumestno enačenje fašističnega in nacističnega totalitarizma s svetovnim komunističnim gibanjem, in sicer z uspelim miselnim manevrom, da so ti trije družbenopolitični pojavi med seboj enakovredni po krutosti in prisili. Propagandni manever je utišal in zabrisal dejstvo, da se je tretja teorija in praksa zoperstavila prvima dvema, ki sta hoteli podjarmiti Evropo. Septembra 2019 je EU preobrat v gledanju na zgodovino celo uradno zapečatila. Rezistenco sedaj institucionalna zgodovina enači z osovraženim komunizmom in pri tem nabira točke v prid hegemonije kapitalistične ureditve, ki vidi v komunizmu vsakrše oblike nevarnost za svoje uveljavljanje. V ta namen podčrtuje pomembnost civilnega odpora v primerjavi z oboroženo vstajo; posledično zanika partizane oziroma garibaldince. Hozano se poje tako imenovani „dezistenci“, odpovedi dejavnemu nasprotovanju okupatorju v prid čakanju na zahodne Zaveznike. Tudi konec prve Republike je doprinesel svoje, saj so se razkrojile stranke, ki so izvirale neposredno iz odpora proti fašizmu. Na plan so prišla drugačna gledanja na življenje, očitno bolj plehka.