Prisotna je bila tudi med obnovo države in ostaja vodnica ob vseh poskusih ne le sprevračanja preteklosti, temveč tudi med načrtovanjem in uresničevanjem starih programov o družbeni ureditvi, vzgoji, gospodarstvu, umetnosti, odnosu med spoli…
Staro/nova desnica si je morala izmisliti svojo novo zastavo z oznako, ki naj jo opredeljuje. Oznaka ni mogla biti kljukasti križ in ni smela biti butara s sekiro. Poiskala je nekaj psevdo mitičnega iz meglene preteklosti, ki se je ne da povsem opredeliti. Stroka trdi, da časovno niti ne more biti povezana s Karantanijo, a ni važno. Pomembna je zamenjava uspešnosti polpreteklih zgodovinskih in dokazljivih dogajanj. Povedno je, da kroži fotografsko gradivo o druženju privržencev raznih „vard“, na keterem so skupaj zastave slovenskih neonacistov s kljukastim križem na istoimenski zastavi, z narisano lobanjo na zastavi Slovenskih radikalov in seveda s črnim panterjem, ki pa ima napadalne rdeče rogove in rdeč dolg jezik. Slednji znak je vsekakor primeren za kakšno letalsko eskadrilo jurišnikov v času vojne ali za specialni desantni vod med zavzemanjem otoka, gorske kote, skladišča bencina…
Odslej bo še bolj jasno, kam pes taco moli, kajti po odloku bo na protokolarnih darilih države Republike Slovenije lik črnega panterja. Seveda je v vsakršni obliki odstranjena celo stilizirana lomljena črta, ki bi spominjala na Triglav. K temu je nujno dodati patetične pojavnosti, ko se diplomatske predstavnice slovenske države pojavijo na javnih protokolarnih srečanjih v narodni noši. Kapo dol vsem narodnim nošam od Rateč do Lendave in od dravske Mute do koprskih Dekanov, ampak „quod licet Jovi non licet bovi“. Kar je morda privlačno in razumljivo za otočne države južnih morij na začetku olimpijskih iger, je čudaško za nacijo, ki se ima za usmerjeno v sodobno srednjeevropsko prihodnost in se panično trudi, da ne bi sodila na opankarski Balkan z ukrivljenim mečem in handžarjem počez. Balkan se vendar začne onkraj Kolpe. Za Hrvate na meji v osrednji Bosni, za Srbe v Gevgeliji itd. Za Avstrijce pa na Karavankah in za Italijane v Rožni dolini in na Frnetičih.
Za zaenkrat večinske volilce v Sloveniji so pač glasbene himne povezane s polko – majolko in rimpelpompel ritmi. A si je v najslabši nočni mori kdo lahko kdaj predstavljal, da bi na Počku pri Postojni vadila kakšna enota Rdeče armade in sovjetskih satelitov povezanih v Varšavskem paktu? Sedaj pa (ne prvič!) se po tri tedne naenkrat sprehajajo v uniformah vojaki tujih vojska, pardon, NATO zavezniških s sporazumevalnim angleškim jezikom. Samoposebi umevno, kar pa ni smelo veljati (bože spasi!) za bratranski jezik drugih jugoslovanskih narodov. V Slovenijo prihaja (smešnih) enaidvajset policistov iz baltskih držav na pomoč za nadzor meje (sic!). Sloveniji torej manjka točno enaidvajset policistov. Koga mislijo vleči za nos? Ni druge razlage, kot da gre za pronicanje črne internacionale v vse družbene in upravne ustanove. Samoupravna SFRJ ni nikoli klicala na lastno ozemlje tujih uniform, turbokapitalizem s prvinami fašizma pa si to privošči. V koprskem pristanišču smo bili pred nekaj desetletji priča odhodu „zadnjega tujega vojaka na slovenskih tleh“. Potem so Mige -29 zamenjali Tornadi, raketne čolne Komar in Osa ter doma zgrajene podmornice so zamenjali gumenjaki obalnih športnih društev, goseničarje T-55 in T-80 so zamenjali korupcijski osemkolesniki, odlične K-47 so zamenjali M-16… in rdeče zvezde na kapah s senčnikom pripadnikov Teritorialne obrambe v času osamosvojitve je bilo obvezno na vseh fotografskih posnetkih pretuširati. Tik pred zdajci je na vrsti ogled nov prikaz na prilagojeni razstavi o osamosvojitvi. Tako bodi.
