Seveda so številke varljive, saj točnih podatkov iz Afrike in nekaerih drugih manj razvitih držav nimamo, vendar je statistični podatek že dovolj zgovoren in vodi k zaključku, da se je človeštvo s pandemijo spopadlo z vsemi sredstvi, ki jih je imelo na razpolago in vsaj omejilo širjenje bolezni in skrčilo število žrtev. V posameznih državah sta merilo uspešnosti bila predvsem razpoložljiva zdravstvena struktura ter ljudska solidarnost.

Najbrž ni naključje, da so v spopadu s pandemijo bile najbolj učinkovite države s socialističnim sistemom javnega zdravstva in družbene organiziranosti: Kuba, Vietnam in sama Kitajska, kjer se je koronavirus pojavil in ga je povsem premagala, saj je bolnih le nekaj sto na skupno poldrugo milijardo prebivalcev.

Pomembno vlogo je pri tem imela tudi kampanja množičnega cepljenja. Ker pa gre za poseg v organizme posameznikov je prav cepljenje izzvalo določeno nestrinjanje in s tem povezane špekulacije.

Nasprotovanje cepljenju je svetovni pojav, kljub zgodovinski izkušnji, saj se je človeštvo razvitega sveta znebilo pomembnih bolezni, kot so ošpice, otroška paraliza, tetanus, tuberkuloza, črne koze in kolera prav z množičnim cepljenjem in težko bi pomnili, da bi se jim javnost upirala. Bržčas je tokrat pomembno vlogo odigral elektronski splet, ki informacije (resnične in lažne) nemoteno širi v svet z bliskovito naglico in lahko tudi mobilizira množice, če se komu tako zahoče.

Ni dvoma, da se je pri iskanju cepiva proti Covidu19 zelo mudilo, kljub temu pa je nemogoče reči, da ni bila opravljena nujna eksperimentacija. Čeprav so farmacevtske multinacionalke v zahodnem svetu tekmovale med seboj, da bi čimprej prišle na trg in s tem zaslužile ogromno denarja. Tega seveda ni mogoče reči za Kitajsko in Kubo, kjer so cepivo pripravili in dali na razpolago, predvsem revnejšim narodom tretjega sveta.

Seveda se je v zvezi s cepivi in milijardnim zaslužkom zanja, saj so plačevale države, začela tudi prava vojna med farmacevtskimi družbami in v zahodnih sredinah, kjer zapirajo vrata cepivom, ki niso last multinacionalk. Sredstvo diskriminacije je patent, oziroma dovoljenje za uporabo, ki ga izdajajo državne ali skupnostne (EU) ustanove. Le-te še vedno odrekajo dovoljenje kitajskim, ruskim in kubanskim cepivom, čeprav so dokazano uspešnejša in ne potrebujejo „tretjega odmerka“ za okrepitev odpornosti po komaj pol leta.

Med samimi multinacionalkami se je, s pomočjo sredstev množične manipulacije, pričela vojna za dobiček. S trga so skušale izriniti evropsko cepivo Astrazeneca, češ da je nevarno in prinaša hude posledice cepljenim. V resnici je to cepivo bilo prav tako učinkovito kot druga, le da je bilo močno cenejše od ameriških in je torej predstavljalo nevarno konkurenco na svetovnih tržiščih. Kampanija diskreditacije tega cepiva je bila tako uspešna, da so ga mnoge države morale umakniti, saj so ga ljudje zavračali, čeprav so bile zdravstvene komplikacije v redkih primerih v bistvu primerljive onim drugim.

Medtem je zgrešena in mestoma lažna komunikacija, ki je spremljala logiko zapiranja in prepovedi, torej omejevanja svobode državljanov (lock down, pouk in delo na daljavo, omejitve gibanja, policijska ura, prepovedi javnih prireditev in zabav…) vzbudila po začetnem optimizmu („Vse bo šlo v redu!“) dvome in nasprotovanja, tudi neutemeljena.

Pri nas, v Italiji in Sloveniji še posebej, so nastala prava množična gibanja „no vax“ proti cepljenju in „no green pass“ – oziroma proti PTC v Sloveniji – proti izdajanju potrdila o cepljenju ali ozdravljenju, ki je državljanom omogočal večjo svobodo gibanja.

Ta gibanja so spravila na ceste in trge tisoče in tisoče ljudi, večkrat so se mednje vrinili skrajneži, kar priča napad demonstrantov na slovenski parlament. In ne na vlado, ki je odgovorna za porazno stanje v Sloveniji, pač pa na zakonodajni organ in torej na vladno koalicijo in opozicijo bvrez razlike.

V Trstu je na ulice šlo več ljudi kot na prvomajske sprevode! Geslo demonstrantov je „Svoboda, svoboda!“, kar lahko pomeni vse ali nič, izkoriščajo pa ga, predvsem zdaj, v volilni kampanji, nekateri prenapeteži, ki bi jih sicer niti pes ne povohal.

Zato je prav, da si nalijemo čistega vina.

Cepljenje je dokazano učinkovito sredstvo omejevanja širjenja pandemije, kakor tudi drugi ukrepi (maske, umivanje, razdalja itd). Je dejanje solidarnosti in odgovornosti, vendar je tudi posledica svobodne izbire in odgovornosti posameznika. Kdor se noče cepiti se pač ne bo, za svoje zdravje bo moral skrbeti sam, vedoč, da je izpostavljen večjemu tveganju, kakor dokazujejo podatki iz covidnih oddelkov krajevnih bolnišnic. Večina pacientov v intenzivni negi je namreč necepljenih.

Da bo povsem jasno: cepljenje je prostovoljna odločitev in nihče ne more ali sme nikogar prisiliti k temu. Družba ima, kajpak, pravico, da se pri tem zaščiti in necepljenega zdravnika ne pošlje v oddelke, kjer bi lahko okužili ali se okužili, oziroma, kjer je večje tveganje.

Kaj pa „green pass“ (potrdilo PCT)?

Tu smo priča določenemu slepomišenju, ki ga ne odobravamo in ga je treba razkrinkati. Draghijeva vlada se je namreč dogovorila o tem predvsem z industrijci in delodajalci, katerim gre na roko tudi z nedoslednim izvajanjem pravil.

„Zeleno potrdilo“ je namreč veljavno za hitre luksuzne vlake, ne pa za metroje ali primestne vlake, s katerimi se delavci in študenti vozijo na delo ali v šolo. Tu so natrpani kot sardine in nihče ne preverja „green passa“. Zakaj? Isto na delovnih mestih, kjer od delavcev in uradnikov zahtevajo, da pokažejo „green pass“, na kar si podjetje lahko umije roke, češ da je opravilo kontrolo. V resnici pa bi morali podjetnike prisiliti, da preuredijo notranjo organizacijo proizvodnje tako, da bo med zaposlenimi pravilna razdalja in da ne bo prišlo do nepotrebnih stikov. Podobno v šolah in univerzah.

Skratka, vlada, v kateri so vse stranke neoliberalnega loka zagovornikov interesov kapitala, ne skrbi za zdravje delavcev in dijakov, pač pa če ščiti delodajalce in velika podjetja pred nevarnostjo, da bi jih kdo obtožil ravnodušnega obnašanja ob nevarnosti okužbe.

Poglejmo še globje. Na začetku minulega leta je svet zajela nova ciklična kriza kapitalističnega gospodarstva, podobna oni iz leta 2008. Pandemija covida10, ki je zajela planet, je svetovnemu kapitalu omogočila, da preko „svojih“ vlad v večini držav sveta izvede reorganizacijo gospodarskih struktur brez pretiranih socialnih pretresov, ker je ta reorganizacija potekala (in še poteka) v senci boja s pandemijo. Tako je EU, ki sicer v imenu zaščite svobodne konkurence ostro nasprotuje finančni pomoči podjetjem, dovolila tisk tisočev milijard evrov, ki bodo razdeljeni med države v obliki pomoči in za reorganizacijo.

Italija bo prejela, pravijo, nekaj čez 200 milijard evrov. Pogoji, ki jih je EU postavila Italiji so zelo kategorični in jasni. Od reforme sodnega sistema, da bo šel bolj na roko podjetjem in podjetnikom, do bank, davčne reforme, gradnje infrastruktur. Tudi „zelena ekonomija“ naj bi bila, oziroma bo, v znaku prenove kapitalizma, ki bo pri tem še bolj izkoriščal države tretjega sveta, kjer so rudnine in druge surovine, potrebne naprimer za uvedbo električnih avtomobilov…

Kampanje „nov vax“ in podobno so zato, po mojem mnenju, le pesek v oči množicam, da bi se ne mobilizirale za resnejše cilje prenove družbenogospodarskega sistema in na splošno za odpravo imperialističnega izkoriščanja revne polovice planeta. Hkrati pa služijo za sterilizacijo že itak oslabljenih sistemov demokratične participacije ljudstev k pomembnim odločitvam narodnih oblasti.

Medtem pa velesile igrajo veliko tekmo za prevlado, o čemer priča pobuda ZDA za vojaško prevlado v Tihem in Indijskem oceanu v zavezništvu z Avstralijo in Veliko Britanijo, v bistvu proti Kitajski, Rusiji, Latinski Ameriki, skomine EU, da bi postala samostojna vojaška velesila v konfrontaciji z Rusijo in prevlado v Sredozemlju in Črnem morju…

O tem drugič.