Doslej je to uspelo, vsaj tako kaže, Kitajcem, ki so z množičnimi ukrepi, disciplino in solidarnostjo uspeli rešiti koronavirusa poldrugo milijardo ljudi. Podobno v Vietnamu in na Kubi, torej v državah, kjer je politična in družbena ureditev usmerjena k socializmu. Kar pomeni predvsem, da se v glavnem ne predajajo anarhiji kapitala in nebrzdanih tržnih odnosov tudi ko gre za življenja državljanov.

Pri nas je drugače. V Italiji je število žrtev Covida19 krepko preseglo stotisoč, vendar je kampanja cepljenja prebivalstva bila uspešna in danes lahko govorimo, da je precepljenost na polotoku dosegla 80%, kar je jamstvo za bodočnost, čeprav je razlog za zaskrbljenost spoznanje, da se vsak peti ni cepil in tudi ne mara.

Prav zato pa težko razumemo, čemu je Dragijeva vlada, ki jo podpirajo domala vse politične stranke leve in desne sredine, uvedla t.im. Zeleno cepitveno potrdilo in določila, da brez tega ne bo mogoče na delo, v službo, v šolo…

Je bilo res potrebno? Zdi se, da je to posledica stališča podjetnikov, se pravi kapitala, ki so si umili roke in nimajo namena ukrepati odgovorno pri organizaciji proizvodnje in delovnih razmerij tako, da se onemogoči okužba na delovnem mestu. Kar ne velja samo za tovarne, podjetja, urade, šole itd, pač pa tudi za javni prevoz, ki ga delavci in dijaki vsakodnevno uporabljajo in kjer tvegajo okužbo zaradi bližine.

S tem ukrepom, ki so ga sprejeli tudi konfederalni sindikati, pada odgovornost za obolelost samo in izključno na delavce in študente. Oblast in kapital pa sta si umila roke.

Pri tem je značilna tudi zmeda, ki so jo ustvarili z neresno in neznanstveno informacijo o dogajanju, medtem ko ljudje trpijo psihološko stisko zaradi strahu pred pandemijo, za usodo svojih družin in zase.

Stiska je realna in posledice nedorečenosti ter neodgovornosti oblasti so, da se ljudje upirajo in zatekajo tudi k neracionalnim razlagam in stališčem.

Množični protesti v Rimu, Milanu in predvsem v Trstu, so odraz te stiske, negotovosti in političnega zavajanja oblasti, ki se očitno ne zaveda, da je bitko za zdravje mogoče zmagati predvsem v vzdušju solidarnosti in osveščenosti.

Kot vedno v takih primerih se najdejo ljudje in sile, ki ribarijo v kalnem. Če je v teku volilna kampanja tem več.

Tako se je zgodilo, da je med tako zmedeno demonstracijo, v kateri je bilo edino geslo zahteva po ne povsem določeni „svobodi“, skupina fašistov napadla sedež sindikata CGIL.

Kdor je videl posnetke vandalizma je takoj opazil, da so fašisti vdrli v sindikalni sedež pred očmi policije, ki je mirno stala in gledala. Niso si zakrili obraza, prav nasprotno, nekateri so se ponosno slikali in izpostavljali reporterjem.

Glede na to, da se je vse dogajalo v rimskem mestnem središču, le lučaj stran od parlamenta in vladnih palač, se moramo vprašati, ali ni bil napad komu po godu in ga je dopustil, čeprav bi ga lahko v kali zatrl že na samem začetku. V takih primerih agenti policije sproti obveščajo svoje nadrejene in komunikacija seže takoj do kvesture, prefekture in notranjega ministrstva. Reagiral ni nihče. Pozneje, ko je bilo razdejanje opravljeno, so priprli ducat fašistov, med njimi tudi voditelje skrajne organizacije Forza nuova.

Zdaj potekajo zadnji dnevi volilne kampanje v znamenju ponovno odkritega antifašizma, čeprav se premier Dragi obotavlja in bi najraje prepustil razpust fašističnih organizaciji sodnim oblastem, ki so pregovorno počasne. Navsezadnje ima v svoji koaliciji tudi Salvinijevo Ligo, medtem ko Melonijeva in Bratje Italije igrajo vlogo „konstruktivne opozicije“.

Vprašati bi se morali, zakaj te dimne zavese. Kajti ne gre samo za „green pass“, pač pa za celotno družbenogospodarsko sceno, ko se obetajo množični odpusti z dela, medtem ko družinam grozi močan porast draginje, začenši z ogrevanjem in energenti.

Bo torej splošna enotnost od leve do desne v znamenju mlačnega antifašizma le ubiranje stranpoti v trenutku, ko bi bil potreben oster in enoten razredni boj? In se mu odpovedujejo prav organizacije, ki so bile v ta namen ustanovljene pred več kot sto leti.

V sosednji Sloveniji so razmere drugačne. Če je Italija skoraj precepljena, je Slovenija na evropskem repu. Janševa desničarska vlada ni uspela, niti z ustrahovanjem, precepiti prebivalstva. Polovica Slovencev ni zaščitena in ji grozi nov val pandemije. Proti vladi, ki ni bila sposobna niti resne proticovidne kampanje, že poldrugo leto vsak teden demonstrirajo državljani: mladina, upokojenci, kulturni delavci…

Tudi v Sloveniji je prišlo do diverzije, poskusa preusmeritve nezadovoljstva. Razvpit desničar je organiziral sredine proteste, ki niso bili usmerjeni proti vladi, pač pa proti politiki in parlamentu vsevprek. Kaj kmalu so se izrodili v nasilne izgrede, kar je dalo vladi povod za nasilno represijo s solzilcem in vodnimi topovi, da je celi Ljubljani jemalo dih.

Vrste protestnikov so tako razdeljene in skregane, desničarska oblast pa računa, da bo na pomladanskih volitvah prejela nove glasove na tej populistični desnici. Nekako po načelu „deli in vladaj“.

Medtem pa vlada Janeza Janše širi sovraštvo, duši svet medijev, zaničuje parlament, zlorablja predsedovanje EU… Da bi zakrila svojega, govori in piše o „levem fašizmu“. Toda fašizem je samo eden in ima v Sloveniji jasne obrise poveličevanja medvojne kolaboracije z nacizmom, sovraštva do NOB, preganjanja beguncev…

Kar potrebujemo je trezen in jasen pogled, da bomo ločili dim zavajanja od resničnih razmer. In ustrezno ukrepali.