V dveh besedah lahko rečemo le to-le: večino tržaškega prebivalstva tvorijo upokojenci, ki jim je le malo mar za bodočnost, kvečjemu za udobje in mirno življenje, brez sprememb v primerjavi z življenjem, ki so ga imeli doslej. Dodajmo temu splošnemu pojavu še rastoče nezaupanje v demokratični sistem, tudi zato, ker so ga vladajoče elite tako izkrivile, da se ljudje upravičeno sprašujejo, ali njihova izbira sploh kaj velja in če so spremembe sploh možne. K temu je pripomogel tudi nedemokratični volilni sistem, ki opozicijo kaznuje in ji jemlje predstavniško vlogo in vpliv.
Skratka, ljudje sploh niso izbirali. Vdali so se v usodo in potrdili to, kar so imeli. Nasmejanega župana, ki se dobrika vsem, nacistu Fioreju, ki je opustošil sedež CGIL v Rimu in Borutu Pahorju, ki ga je odlikoval. Je pač župan, ki je tipičen štacunar. Vsakemu treplja po ramenih in nekaj obljublja, potem pa računa na pozabljivost javnega mnenja.
Seveda mu pri tem pomaga tudi odsotnost resne alternative, saj je razredna opredeljena levica razdrobljena in skregana do te mere, da so drugi le nasprotniki, tovariši pa sovražniki… Rezultati so temu primerni, če izvzamemo novo mlado politično skupino, ki bo leva opozicija in bo morala pokazati, česa je zmožna in če so njene obljube in naša pričakovanja utemeljeni.
Vendar. Kot rečeno, je Trst bil celo v stolpcih Washington Posta, Guardiana in svetovnih agencij zaradi nenavadne blokade pristanišča in njenega nadaljnjega razpleta.
Tržaška luka je desetletja životarila, tudi zaradi nesposobnih politično in celo družinsko izbranih vodilnih funkcionarjev. Potem pa se je pojavil Zeno D’Agostino, kot se temu reče pravi mož na pravem mestu, ki je luki dal zagona v vseh smislih. Delo v pristanišču, ki je bilo dotlej fevdalno razdrobljeno po skupinah, majhnih podjetjih in zadrugah, je združil in stabiliziral. Luški delavci so končno dobili trajne pogodbe in status. Predsednik se je z njimi dogovarjal. (Žal se je takoj začelo tekmovanje, kdo bo predsedniku najbližji.) Obenem je tržaška luka dobila krila. Vpletla se je v strateško pomembni načrt kitajske “svilne poti”, kateri so se uprli v ZDA in tržaški reakcionarni krogi. Ti so D’Agostina skušali odstraniti, a ga je celo mesto, z luškimi delavci vred, zaščitilo in ohranilo na svojem mestu. Kitajci pa so se morali umakniti geostrateško vplivnejšim Nemcem, ki preko Hamburga želijo podrediti Trst svojim koristim, kar pomeni izkoristiti predvsem brezdavčne proste cone, ki jih določa pariška mirovna pogodba iz leta 1947. Luško vodstvo je vlado prepričalo, da je z odlokom uveljavila določila VIII priloge k mirovni pogodbi, ne da bi kakorkoli ogrozila državne pripadnosti, orizoma obujala skomin po Svobodnem tržaškem ozemlju, ki so še močno prisotne prav med pristaniščniki.
V boju za prednost pri dogovarjanju o upravljanju luke je prišlo do razcepa v levem baznem sindikatu USB, ki je med pristaniščniki imel večino. Dve tretjini se jih je odcepilo in oblikovalo Koordinacijski odbor luških delavcev, ki ga je vodil Stefano Puzzer, z njim pa še uradnik Sandi Volk in odvetnik dr. Sponza. Ti so se izkazali, ko je bil preprečen poskus odstranitve D’Agostina iz vodstva luke in so zato pričakovali, da bodo imeli priviligiran status.
Vse se je spremenilo, ko je vlada, po dogovoru z Zvezo industrijcev, uvedla t.im. Zeleno potrdilo, oziroma Green pass, ki cepljenim in prebolelim omogoča prost vstop na delovna mesta, v javne prostore, na prireditve itd.
Po svoje je ukrep Draghijeve vlade, ki so ga sindikati nekako utrpeli, protisloven, saj je precepljenost v Italiji najvišja v EU, kar 85%. Sklep, da delavec ali uradnik, ki tega nima, ne sme na delo, razen če ne opravi “tampon” na lastne stroške, je izzval val ogorčenja in protestov. Protislovno je tudi, da GP ni potreben za vstop v avtobuse in vlake lokalnega značaja, kjer pa je v gneči največja nevarnost okužbe s Covidom19.
Avtoritarna metoda Draghijeve vlade, ki jo sestavljajo takorekoč vse parlamentarne stranke, razen postfašistov, je vznemirila ljudi in vzbudila proteste.
V Trstu so se prvi oglasili Puzzerjevi pristaniščniki, katerim so takoj ponudili brezplačno testiranje, vendar so le-ti zahtevali več. Naj vlada prekliče svoj sklep. Česar seveda niso dosegli. Zato pa so blokirali vhod v novo pristanišče, kamor so spuščali delavce, tovornjake pa stežka. Tudi zato, ker je bil položaj tovornjakarjev nedorečen, saj je večina prihajala iz vzhodne Evrope in Turčije, kar pomeni, da so bili cepljeni z ruskim ali kitajskim cepivom, ki ga EU ne priznava…
Stavkovnega gibanja so se kaj kmalu polastili proticepilci in skupine aktivistov, ki so prispele iz Veneta, Lombadije in drugih italijanskih pokrajin. Trst je zanje postal simbol boja proti cepivom, kar je seveda zmedlo stavkajoče, ki so bili v dobri veri.
Končalo se je, kot vemo, s policijskim nasiljem, vodnimi curki in solzilcem, mestno gverilo in bivakiranjem na Velikem trgu pred Deželo in Prefekturo, oziroma Občino. Dobrohotnost oblasti je bila očitna, ko so jim dovolili postavitev odra za glasbeni koncert. Gneča pa je itak bila tolikšna, da ima Trst sedaj že najvišji odstotek okužb s Covidom19 na celem polotoku.
Luški delavci so se medtem umaknili iz igre, Puzzer je odstopil in je sedaj glasnik proticepilcev, podpirajo pa ga najrazličnejši krogi, od skrajnega desničarja Tuiacha do verskih blaznežev, disidenta “ćrićkov” nvoinarja Paragoneja do Berlusconijevih televizij… Po vsej Italiji snujejo odbore solidanosti s Trstom, da bi na tej osnovi organizirali vsedržavno gibanje… Kakšno? Najbrž populistično, na osnovi proticepilske histerije, ki naj nadomesti – do volitev pomlai 2023 – Grillovo gibanje 5 zvezd, ki se je že razkrojilo in je v nekaj letih dejansko zapravilo pridobljeno prvenstvo v italijanski politiki. Na robu igrišča se baje že ogreva Alessandro Di Battista, ki naj bi prevzel vodstvo gibanja z reakcionarno populistično vsebino.
(Nadaljevanje sledi…)
