Svet je že bil na robu jedrske vojne jeseni 1962, ko je SZ nameravala zgraditi na Kubi svoje raketno oporišče. Ameriški predsednik Kennedy je tedaj izjavil, da ZDA ne bodo trpele prisotnosti raket, ki lahko zadenejo Washington v 20 minutah! Dva tedna je bil svet na robu jedrskega spopada, dokler ni Hruščev popustil in rakete umaknil v zameno za ameriško obljubo, da ZDA ne bodo napadle Kubo. V zameno je Washington zaostril gospodarsko blokade, ki traja že več kot 60 let.
Dejstvo je, da si ZDA domišljajo, da lahko preko NATO obkolijo Rusijo ali katerokoli drugo državo, ji grozijo z jedrskim napadom in se pri tem celo sklicujejo na pravico do samostojnega odločanja. Trenutno imajo Američani okoli Rusije nekaj več kot 100 vojaških oporišč. Nekaj so jih postavili celo v manjših srednjeazijskih državah, ki so bile svoj čas del SZ.
Problem je tudi NATO, vojaška organizacija evropskega in ameriškega imperializma. Na začetku 90. let prejšnjega stoletja je ameriški zunanji minister J. Baker sovjetskem predsedniku M.S.Gorbačevu svečano obljubil, da se v primeru nemške združitve s sovjetskim privoljenjem, NATO ne bo širila proti vzhodu „niti za en palec“.
Predsednik Ruske federacije V.V.Putin je te dni izjavil, da je Zahod tedaj „naplahtal“ sovjetske voditelje, saj stoji NATO na samem ruskem pragu. Vanjo so bile namreč vključene, kot predpogoj za vstop v EU, nekdanje članice Varšavskega pakta Bolgarija, Romunija, Madžarska, Češka, Slovaška, Poljska, Litva, Latvija in Estonija, poleg njih pa še neuveščena Slovenija in nekdanja sovjetska republika Gruzija.
Kaplja čez rob pa je bil puč v Kijevu leta 2014, ko so ZDA in EU v Ukrajini omogočili skrajnim nacionalistom in celo nacistom, da so prevzeli oblast. Ta je po krutih pobojih nasprotnikov na ulicah in v delavskem domu v Odessi razpustila parlament, na naslednjih volitvah pa prepovedala KP Ukrajine, ki je sicer bila močna parlamentarna stranka. Kijevska vlada, ki je delala pod taktirko ameriške veleposlanice Nuland, je najprej iz igre odrinila EU. („Naj se Evropa jebe…“ je njena uglajena izjava.), v kijevsko vlado pa vrinila tudi nekaj svojih agentov, celo skorumpiranega in iz Gruzije izgnanega bivšega predsednika Shakashvilija.
Novi nacionalistični režim v Kijevu je med drugim prepovedal rabo ruskega jezika, ki je bil vedno pogovorni jezik njenih državljanov, predvsem pa ukrajinskih državljanov ruske narodnosti, ki so v vzhodnih predelih in na jugu večina prebivalstva. To je povzročilo plebiscit, s katerim so se prebivalci Krima izrekli za vrnitev v okvir Rusije kot njena federalna enota in osamosvajanje dveh pokrajin Donbasa, bogatih po premogu in kjer imajo sedež glavne industrije vesoljskih plovil. Republiki Doneck in Lugansk je namreč Kijev povsem odrezal od Ukrajine, čeprav poudarja, da ji pripadajo. Prebivalcem Donecka in Luganska že leta ne izplačujejo pokojnin, ne dobaljajo vode, elektrike in plina. V bistvu sta pokrajini odvisni od pomoči, ki prihaja iz Rusije, preko meje. Doneck in Lugansk bi se rada priključila Rusiji, kakor Krim, vendar je Kremelj v tem primeru bil bolj previden. Putin je večkrat poudaril, da je sedanje meje Ukrajine določil sam Lenin, ko so snovali ZSSR leta 1924, kajti prej ta država ni obstajala, medtem ko je Krim priključil tej sovjetski republiki Nikita Hruščev, predvsem iz administrativnih razlogov.
Dejstvo je, da NATO želi v Ukrajino, ameriški vojaki so že tam in sodelujejo v vojni proti avtonomistom v Donbasu. Rusija tega ne more več trpeti, saj bi postavitev jedrskih raket na njene meje, pomenilo veliko grožnjo. Kajti dejstvo je, da bi Rusija morala računati s tem, da traja let jedrske rakete do Moskve le 4 minute. V tem času bi morala reagirati ali s sestrelitvijo prihajajočih raket ali pa z jedrskim odgovorom, ki bi pomenil svetovno katastrofo.
Jasno je, da Biden, ki mu popularnost v ZDA upada iz dneva v dan, išče nove razloge za konfrontacijo in razkazovanje mišic, posebno še po sramotnem porazu v Afganistanu. Vendar je ob spoznanju, da Moskva tokrat misli reno, sprejel pogajanja, ki se bodo pričela te dni v švicarski Ženevi.
Putin je predlagal nekakšen dogovor o jedrski varnosti na evropski celini, kar naj bi pomenilo, da se NATO ne bo več širila proti ruskim mejam, predvsem ne v Ukrajini. ZDA že odgovarjajo z „norveškim vzorcem“. Norveška je namreč od samega nastanka leta 1949 članica NATO, vendar ne dovoljuje prisotnosti tujih vojska in oborožitve na svojem ozemlju. Pakt vlada v Oslu torej jemlje tako, kakor piše v njegovi ustanovni listini, namreč, da je obrambna organizacija, kjer druge članice pomagajo napadenim.
Bržkone Biden misli na Ukrajino, medtem ko je njegov strateški cilj predvsem Kitajska, nova vojaška in gospodarska velesila, s katero se ZDA soočajo v Tihem oceanu. Tudi tu so kritične točke, kot Tajvan.
Svet se krči v krempljih pandemije Covida 19, imperialisti pa že računajo, koliko bi se ga še dalo podrediti. Mirovniško gibanje pa je medtem povsem splahnelo.
