Naloga je tako pomembna in delikatna, da je italijanska politika – po komediji z Berlusconijem – sklenila, da zamrzne funkcije oblasti. Mattarella je moral požreti večkrat ponovljeno obljubo, da ne bo več kandidiral. Saj je že urejal novo stanovanje v ugledni rimski četrti Parioli, kjer bi preživel kot dosmrtni senator. Tudi se mu je svoj čas zareklo, da bi morali prepovedati ponovno izvolitev državnih poglavarjev, saj je sedem let mandata čisto dovolj.
Pa nič zato. Zarečenega kruha se največ poje, pravi pregovor. Lahko pa se vprašamo, kakšne bodo posledice te zamrznitve funkcij in koliko časa bo to trajalo. Tudi Napolitana so ponovno izvolili, a le za par let, da so se politične razmere umirile.
Osebno sem prepričan, da se bo nekaj podobnega zgodilo tudi z Mattarello, vprašati pa se moramo, pod kakšnimi pogoji.
Parlamentarne volitve bodo prihodnjo pomlad leta 2023. Zelo verjetno je, da se bodo tedaj politična ravnotežja spremenila. Ankete javnega mnenja dajejo prednost desnici. Že res, da se Salvini in Melonijeva prepirata o tem, kdo bo igral prvo vijolino v zavezništvu, vendar so desničarji – zaradi velikih interesov, ki jih zagovarjajo – sposobni nagle pomiritve in strnjenosti. Leva sredina bo najbrž skušala ostati na oblasti, a ve, da ne more več računati na nekoč prvo stranko 5 zvezdic, ki se tali kot pomladanski sneg.
Medtem bo Draghi vodil vlado in razporejal ogromne vsote iz evropskega posojila za okrevanje. Ko bodo nove volitve bi se moral posloviti, saj nima svoje stranke. Lahko se kvečjemu zgodi, kakor njegovemu predhodniku Montiju, da ga predsednik republike imenuje za dosmrtnega senatorja. Zelo verjetno pa je, da bo takrat poslan na Kvirinal, da bo tako jamčil evropskim bankam in borzam, da se v Italiji ne bo nič bistvenega spremenilo.
Osebno sem prepričan, da bo Mattarella ostal na Kvirinalu le leto do volitev, torej do prihodnje pomladi. Takrat bo izvoljen nov parlament, kjer bo poslanska zbornica štela 400, senat pa 200 članov. Tretjino manj, kot je ljudstvo sklenilo na referendumu, potem ko je PD „čričkom“ s petimi zvezdami plačal to ceno, da je lahko oblikoval z njimi vlado. Ne vedoč, da je Grillovo gibanje bilo pripravljeno stopiti v koalicijo s komerkoli, le da je bilo pri koritu.
Potreben bo nov volilni zakon. Leva sredina se nagiba k proporčnemu sistemu z visokim vstopnim pragom, desnica je odločno za večinski sistem. Če bodo iskali kompromis, je ta že na dlani: dobri stari „Mattarellum“, ki je bil kombinacija enomandatdnih okrožij in proporčne korekture. To je tudi bil edini način, da smo Slovenci dobili svoje predstavnike v posebnem obmejnem okrožju. Z ustrezno prilagoditvijo, ki bi upoštevala dejstvo, da bi v tem primeru morali deželi Furlaniji Julijski krajini dodati enega poslanca, je to mogoče kljub številčno okleščenemu parlamentu.
Tu nam Mattarella, ki navsezadnje vsak zakon spravi v veljavo s svojim podpisom, lahko pomaga, če vladi in parlamentu diskretno svetuje, naj vendar vnesejo v volilni zakon določilo o olajšanem zastopstvu naše manjšine. Navsezadnje je to zakonska obveza, stara že 22 let. Da ga na to spomni je dolžnost slovenskega predsednika Boruta Pahorja, ki se hvali s prijateljstvom do Mattarelle. Pahorju se mandat izteka in bi moral pohiteti.
Volilni zakon pa ni vse. Zelo verjetno je, da bo prihodnji parlament razpravljal tudi o reformi funkcije predsednika republike. Lahko, naprimer, določi neizvoljivost državnega poglavarja po enem mandatu, kot je svoj čas trdil sam Mattarella, ko je bil ustavni sodnik.
Niti ni rečeno, da ne bo desnica, posebno še, če zmaga na prihodnjih volitvah, zahtevala korenitejšo reformo z uvedbo nekakšne polpredsedniške republike po francoskem vzoru. Državni poglavar usmerja vlado in je dejanski nosilec izvršne oblasti.
Seveda, v tem primeru bi moralo predsednika voliti ljudstvo, kot v Franciji ali Sloveniji. Taka rešitev je pisana na Draghijevo kožo in prepričan sem, da bo bankir startal na Kvirinal, takoj ko bo Mattarella odstopil. Morda že čez leto dni.
Tako bi evropski finančni kapital ohranil nadzor nad italijansko politiko, kar se posredno dogaja že dalj časa, predvsem preko Bruslja in EU.
Najbrž ni naključje, da Draghijeva vlada, v kateri so domala vse stranke leve in desne sredine, skrbi predvsem za podjetništvo, medtrem ko ji za socialno pravičnost in najšibkejše sloje prebivalstva sploh ni mar. Kvečjemu deli miloščine, ki pa ne morejo zapolniti vrzeli čedalje bolj rastoče draginje.
Sicilskega pisatelja Tomasija di Lampedusa mnogi poznajo predvsem po paradoksu iz knjige „Gattopardo“, kakor na otoku rečejo risu. Med dvorskim plesom princ Salina pove svoje mnenje o italijanskem preporodu: „Vse se mora spremeniti, da ostane vse po starem“.
Po mojem je to globoko vodilo dogajanja na italijanski politični sceni. Javnost pa dobi „panem et circenses“, kruha in zabave. Zaòel se je festival italijanske popevke v Sanremu.
