Napetosti okoli Ukrajine trajajo že osem let, od ljudskih protestov na Trgu nezavisnosti, ki mu s staro turško besedo pravijo Majdan, preko krvavih obračunov z nasprotniki in ostro zamenjavo oblasti v Kijevu do današnjih dni, ko Rusija in Atlantski pakt kopičijo vojaške sile in bojna sredstva vzdolž nove železne zavese, okoli sveta pa kroži roj novic, deloma resničnih, v glavnem pa pretiranih ali lažnih.

Medtem si kanclerji in zunanji ministri podajajo kljuke vladnih palač v Moskvi in Kijevu, glavna protagonista, Biden in Putin, pa se ves čas pričkata preko videotelefona.

Zgodba sega v davnino. Pred tisoč leti je Kijev bila prestolnica prve ruske države, ko je bila Moskva le vasica pri istoimenski reki in Sankt Petersburg zgolj močvirje v finskem zalivu.

Pozneje se je središče ruske oblasti preselilo na sever, najprej v Moskvo in njen Kremelj, nato pa s Petrom Velikim v Sankt Petrsburg. Kijev je postal periferija, v ruščini okrajina, od tod tudi Ukrajini ime. Ruski narod so tedaj delili na tri velike skupine: Velikoruse, Maloruse, Beloruse. Malorusi so bili Ukrajinci, ki so nekaj stoletij po mongolsko tararskem jarmu prišli v sklop litovsko poljskega kraljestva, imenovanega Res Pospolita. To je bila velika država, ki je segala od Baltika do Črnega morja. Pod vplivom katoliške Poljske je prišlo do prestopa zahodnih Ukrajincev iz pravoslavja v katoliško cerkev, čeprav so ohranili vzhodni obred in se njihovi duhovniki lahko poročijo in imajo družino. Razlike so se poglabljale.

Medtem je Krimski polotok, velik kot Slovenija, bil najprej grški, nato turški, celo bolgarski in genoveški, nato skoraj dve stoletji ruski. Šele po drugi svetovni vojni, ko je prišel na oblast, ga je Hruščev kot upravno enoto priključil ukrajinski sovjetski republiki. Ves čas je bil polotok avtonomna republika zaradi svoje nacionalne pestrosti. Po povojni izselitvi večjega dela Tatarov zaradi kolaboracije z nacisti tvori prebivalstvo Krima dve tretjini Rusov, četrtina Ukrajincev in še nekaj Tatarov.

V sovjetskih časih je Krim bil priljubljen kraj za počitnice na morju. V Jalti je potekala mednarodna konferenca, kjer so si Stalin, Churchill in Roosevelt razdelili vplivna območja na evropski celini.

Krim je vedno bil tudi sedež sovjetske in potem ruske vojne mornarice. Tudi potem, ko je SZ razpadla in je Ukrajina razglasila neodvisnost.

Do preobrata je prišlo po državnem udaru v Kijevu, ko so izvoljenega predsednika Janukoviča zapodili in je oblast prevzela nacionalistična desnica. Med prvimi ukrepi kijevske Rade je bila prepoved KP in ruskega jezika v javni rabi, kljub temu, da je v vzhodnih predelih ruščina prevladujoč jezik, dotlej enakopraven z ukrajinščino. Tedaj je Krim s plebiscitom sklenil, da se pridruđi ruski federaciji, medtem ko sta glavni pokrajini Donbassa – Doneck in Lugansk, oklicali samostojnost in se preimenovali v ljudski republiki.

Razlika je v tem, da prebivalci Donbassa sicer govorijo rusko, a so v to deželo prispeli iz domala vseh koncev SZ, saj so tu veliki premogovniki, a tudi pomembna industrijska podjetja, celo tovarne vesoljskih plovil.

Proti Donbasu vodi kijevska vlada že osem let vojno, ki je zamrznila na okopih, ko so s posredovanjem Nemčije in Francije dosegli t.im. Sporazum iz Minska, ki je predvideval federalistično reorganizacijo Ukrajine, kjer bi Donbass imel okrepljeno avtonomijo po zgledu Južne Tirolske v Italiji. Državljanska vojna se tam nadaljuje tudi zato, ker Kijevska vlada noče udejaniti sporazuma iz Minska in se predvsem noče pogajati z vodstvi upornih pokrajin. Zato pa vztraja pri tem, da bi se rada vključila v EU in Atlantski pakt, čemur pa sosednja Rusija močno nasprotuje. Spomnimo se, da sta se o tem v Trstu pogovarjala ruski predsednik Putin in tedanji italijanski premier Letta.

Glede Atlantskega vojaškega pakta je zaskrbljujoče dejstvo, da bi atomska raket, izstreljena z ukrajinskega ozemlja, dosegla Moskvo v 4 minutah, ko bi Rusi ne imeli možnosti odgovora. Podobno kot pred 60 leti, ko je Kennedy tvegal svetovno vojno, a je Hruščevu preprečil, da bi na Kubi namestil svoje rakete.

Skratka. Moskvo skrbi, ker bi bila tako ogrožena njena varnost. Od tod tudi zavezništvo s Kitajci, ki ima z Ameriko odprte račune zaradi Tajvana. Kitajsko vodstvo dobro ve, da ZDA v svoji imperialistični ihti zaostrujejo odnose v Evropi, hkrati pa izzivajo v Tihem oceanu, kjer jim je napoti predvsem Kitajska s Severno Korejo.

Zahod je na ves glas zahteval, naj Rusi nehajo vojaške vaje na svojem ozemlju in v Belorusiji, grozil jim je s težkimi sanckijami, če bi vdrli na ukrajinsko ozemlje. Celo napovedali so datum vdora in napovedali, da bo v vojni padlo 50 tisoč Ukrajincev in da bodo Rusi uredili v okolici Kijeva koncentracijska taborišča.

Gre zgolj za ustrahovanje ali kaj hujšega? Bržkone je najnevarnejši scenarij, če bi – po zgledu hrvatske Oluje proti srbskim krajinam – ukrajinski nacionalistični prostovoljci z modernim ameriškim orožjem nenadoma napadli Donbass in se tam znesli nad prebivalstvom. Kajti v tem primeru bi Putin bil dobesedno prisiljen poseči, da zaščiti območje, kjer ima več kot pol milijona prebivalcev tudi rusko državljanstvo. Pomembno opozorilo je zato sklep ruske Dume, ki je soglasno sprejela predlog komunistov o priznanju Ljudskih republik v Donecku in Lugansku, kar v bistvu pomeni pokroviteljstvo nad za sedaj mednarodno nepriznanih držav, ki bi ne sledile krimskemu zgledu.

V svojem govoru je Putin primerjal dogajanje z razpadom Jugoslavije.

Bolj verjetno pa je, da se bo razraščanje napetosti sprevrglo tudi v gospodarsko vojno.

Ameriškemu predsedniku Bidenu je po ponižujočem begu iz Afganistana, popularnost strmo padla in se boji za jesenske midterm volitve, ko obnovijo dobršen del kongresa in senata. Če zmagajo republikanci bo njegova oblast močno ohromljena, ponovna izvolitev pa skoraj izključena. Zato dviga tone glasu, predvsem pa skuša doseči tudi ekonomsko zmago na področju energentov. To zanj pomeni preprečiti Severni tok 2, orjaški plinovod, ki lahko že zdaj Nemčijo in ostalo Evropo zalaga z ogromnimi količinami metana, čistega plina, ki pri izgorevanju sprošča samo vodno paro. Če mu uspe, bo morala Evropa kupovati sicer dražji ameriški plin iz frackinga, se pravi razbijanja skal, kar pa je ekološko dokaj sporno. Potrebni bodo novi obalni uplinjevalniki, kakršnega so načrtovali v miljskem zalivu.

Kako se bo končalo ne vemo. Upajmo, da bo državnike velesil srečala zdrava pamet in da si bodo zapomnili znanega ameriškega pregovora, da je tudi slab mir boljši od dobre vojne.

Evropska celina si tretje celinske vojne ne more privoščiti. Zato potrebuje trdne dogovore o jamstvih glede varnosti in preprečevanja novih konfliktov. Svoj čas je to urejala konferenca v Helsinkih, pozneje Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi. Pa saj ni pomembno, kako naj ji bo ime. Važno je, da nudi vsem partnerjem zadostna jamstva, da bodo lahko mirno spali. In z njimi tudi mi, ki nismo ničesar krivi.