O zgodovini 8.marca le nekaj besed. Mnogi vse skupaj poenostavljajo z zgodbo delavk newyorške tekstilne tovarne, kamor naj bi jih gospodar zaprl in kjer so zgorele. V resnici pa gre za postopno naraščanje zavesti, ki se je v ZDA pričela sredi 19.stoletja, ko so delavke zahtevale boljše delovne pogoje in nato ustanovile sindikat. Leta 1908 pa jih je 15 tisoč demonstriralo po ulicah New Yorka, kjer so vzklikale, da hočejo „kruh in vrtnice“. Slednje so bile državljanske pravice, tudi volilno pravico.
Pozneje je socialistka Clara Zetkin v Kjobenhavnu predlagala razglasitev ženskega praznika, a se o datumu niso dogovorile. V revolucionarnem letu 1917, sredi prve svetovne vojne, so ruske ženske množično zahtevale „kruh in mir“ in to zadnjo nedeljo v februarju. Po našem, gregorianskem koledarju, je to bilo 8.marca. In odtlej je to mednarodni dan boja za žensko enakopravnost.
V tem boju so bile aktivne tudi Slovenke, ki so v Trstu še pred iztekom 19.stoletja ustanovile svoj časopis. Volilno pravico pa so prejele šele po zmagi v drugi svetovni vojni, leta 1945, tako kot so jo dobile v Rusiji takoj po revoluciji.
Kako je z žensko enakopravnostjo danes? Nam bi se zdelo, da je to nekaj samo po sebi umevnega in normalnega, a ni. V Iranu še ne smejo voziti avta, razen če z njimi ne sedi moški družinski član. Svobodoljubna in bogata Švica je ženskam priznala volilno pravico šele leta 1971.
Po vsem svetu so ženske za enako delo plačane manj, tudi na vodilnih mestih jih ni veliko. Diskriminacija je očitna.
V Italiji je ženska na delovnem mestu pogostoma diskriminirana. V tem pogledu je Italija na 82.mestu lestvice!
Še vedno prevladuje miselnost, naj bo ženska doma, skrbi za otroke in kuha, lika ter pospravlja za moža. Rezultat takega mišljenja pa so diskriminacije ali izsiljevanja na delovnem mestu. Odrinjenost tudi zelo talentiranih žensk pa družbi povzroča tudi precejšnjo škodo, saj je njen razvoj upočasnjen.
V taki patriarhalni družbi, prihaja tudi do ekscesa, ki je srhljiv, posebno še, če ga javnost sprejema kot nujno zlo ali kot nekaj, kar je daleč od vsakega izmed nas. Gre namreč za ubijanje žensk, deklet, partneric ali ljubimk, za katere nasilni moški mislijo, da so njihova last in lahko z njimi delajo kar hočejo. Na Apeninskem polotoku, kjer so za umor nezveste ženske bile še pred pol stoletja izrečene dokaj mile zaporne kazni, moški partnerji zagrešijo dva feminicida na teden!
Mnogokrat je umor dekleta posledica ali zaključek spolnega posilstva. Tudi v tem primeru se dogaja, da dekleta ne prijavljajo tega gnusnega nasilja, ker vedo, da bodo sodili najprej njim, žrtvam: kaj pa si hodila ponoči sama naokrog, zakaj si imela minikrilo, si morda izzivala fante in tako dalje.
Tudi v tem primeru pa je pomembna družbena stigma, toda prepogosto ljudje zamahnejo z roko, češ „saj ne vemo, kaj se je točno dogajalo“. In vendar v omikani in pravični družbi velja tudi v tem primeru načelo, da „ne pomeni ne“ in ga morajo vsi spoštovati, kjerkoli in kadarkoli.
Kaj pa ženska enakopravnost v politiki? Še pred nekaj tedni so mnogi upali, da bo na Kvirinal vendar izvoljena ženska. Omenjali so več kandidatk, a so bile le za alibi, na koncu je bil potrjen moški. In ni rečeno, da se bo ta praksa nadaljevala. V Italiji ženska ni nikoli zasedla mesto predsednika vlade ali države, čeprav je bilo v svetu veliko zgledov. Le nekaj imen: Sirimavo Bandaranaike na Šri lanki, Indira Gandhi v Indiji, Golda Meir v Izraelu, Margaret Thacher v Veliki Britaniji, Angela Merkel v Nemčiji… Na Finskem je premierka ženska in tako tudi večina članic njene vlade. V rimski palači Chigi pa so le za vzorec.
Odnos do ženske polovice nebesnega svoda se pozna tudi v mestni toponomastiki. V Trstu naprimer, kjer je več sto ulic in trgov, lahko ulice ali trge posvečene ženkam štejemo na prstih ene roke. Zadnji primer je astrofizik Margherita Hack, ki bi si zaslužila ob stoletnici rojstva ulico ali trg namesto kopališča na barkovljanski rivieri. Pa je nočejo, ker je bila opredeljena levičarka. Razprava še teče. Bomo videli, kako se bo zadeva iztekla. Tudi Slovenci v Trstu in Gorici bi radi imeli kakšno ulico ali trg z imenom naših uglednih žensk. Naprimer Zora Perello
in Ljubka Šorli.
Na koncu pa še zadnja misel. Omenil sem posilstva. Slovenski filozof Slavoj Žižek je dejal, da je najhujše posilstvo …vojna. In še kako res je!
