Kdo bi gledal film samo zadnjih 5 minut in si domišljal, da ga lahko oceni? In vendar nam sredstva množičnega obveščanja solijo pamet in nas

zalagajo s kopico informacij, med katerimi je zelo težko izluščiti resnico in jo ločiti od propagande ene izmed vojskujočih se strani.

Naj takoj na začetku poudarimo, da ruskega vdora v Ukrajino ne odobravamo in upamo, da bo orožje čimprej utihnilo, da se ustavi prelivanje krvi, ki utegne za desetletja zasejati zamero, sovraštva in želje po maščevanju. Stara modrost pravi, da se vse, prav vse vojne končajo za pogajalsko mizo. In soglašamo s rajnim ameriškim predsednikom Theodorom Roosveltom, ki je dejal, da „ni slabega miru, niti dobre vojne“.

In če želimo izreči oceno dogajkanja brez propagandnih očal, velja tudi balkanski pregovor, da „v bordelu ni devic“.

Poglejmo za tri desetletja nazaj, ko se je Gorbačov srečal z Reaganom. Ta mu je zabrusil: „Mister Gorbačov, odstranite tisti zid!“ Mislil je na berlinski zid, ki ga je nemško ljudstvo porušilo tistega dne, ko ga je vzhodnonemška vlada dejansko odprla. Sledila so druga srečanja Gorbačova z ameriškim predsednikom Bushom. Šlo je za problem združitve Nemčije, ki je bila razdeljena na dva dela: zahodnega pod vplivom ZDA in vzhodnega, pod vplivom SZ. Tedaj so ameriški sogovorniki hiteli Gorbačovu zagotavljati, da se NATO ne o širil „niti za ped“ proti vzhodu in on jim je verjel. Res so se par let obljube držali, saj so medtem imeli druge načrte. Izkoristili so pohlep po oblasti korumpiranega pijanca Jelcina, ki je moral šibkega Gorbačova zapoditi z oblasti. Uspelo mu je tako, da mu je spodnesel stolček, z ukinitvijo Sovjetske zveze, ki so jo sklenili tedanji predsedniki Rusije, Belorusije in Ukrajine.

Pozneje si je Jelcin oblast zagotovil tako, da je s topništvom razgnal vrhovni sovjet Ruske federacije. Črno osmojeni Beli dom v Moskvi je kaj kmalu odšel v pozabo, Jelcin pa je omogočil svetovnemu kapitalu in domačim oligarhom, da so razgrabili vse bogastvo, ki ga je sovjetsko ljudstvo ustvarilo v 70 letih izgradnje socializma.

Jelcin je nato bil prisiljen prepustiti oblast bivšemu obveščevalcu Vladimirju Putinu, ki je oblast utrdil s podporo oligarhov in pravoslavne cerkve, medtem ko so komunisti in socialdemokrati ostali v opoziciji.

Ukrajina je medtem šla svojo pot. Prvega četrt stoletja samostojnosti je sicer razvita Ukrajina postala plen grabežljivosti mednarodnih korporacij, ki so jo krepko izkoristile, ljudstvo pa spravilo na beraško palico, da se je v nekaj destletjih iz države izselilo na zahod 12 milijonov Ukrajincev. Moške so zaposlili predvsem na Poljskem kot poceni delovno silo, tudi na kmetih, ženske pa domala povsod, predvsem v Italiji, kjer so gospodinjske pomočnice ali varuške ostarelih. Najmlajše so padle v začarani krog prostitucije.

Glede na narodnostno raznolikost Ukrajine je na volitvah prišlo do dokaj redne izmeničnosti vlad in predsednikov, ki so jim tuja občila poenostavljeno dajale etikete proruskih ali proevropskih državnikov: Kučma, Kravčuk, Juščenko, Julija Timošenko, Janukovič.

Na parlamentarnih volitvah so neoliberalne, z nacionalizmom naphane desne stranke tekmovale z regionalisti in komunisti. Slednji so bili v ’90-tih letih prva parlamentarna stranka in so zagovarjali federalistično ureditev države ob spoštovanju vseh narodnosti in manjšin. V ukrajinsko ustavo so zapisali enakopravnost konstitutivnih narodov in neuvrščenost v zunanji politiki.

Desničarske vlade so pospešeno spodbujale spremembo zgodovinskega spomina Ukrajincev. Rušili so spomenike posvečene 8 milijonov ukrajinskih rdečearmejcev, ki so padli v drugi svetovni vojni. Obenem pa poveličevali kolaboracioniste, kot Stepana Bandero, ki ga je predsednik Juščenko proglasil za narodnega heroja. Postavili so mu spomenike in posvetili znamko, muzeje in razstave, v katerih kajpak ni omembe dejstva, da je s svojo kolaborantsko vojsko pobil desettisoče Judov in Poljakov. Kaj pomeni revizija zgodovine dobro vemo tudi Slovenci v domovini in tudi v Trstu…

Novembra 2013 sta se v Trstu pogovarjala tedanji italijanski premier Enrico Letta ter ruski predsednik Vladimir Putin. Ukrajina je namreč izrazila željo, da bi jo sprejeli v EU. Znano pa je, da so vzhodnoevropskih državam za vstop v EU postavljali pogoj, da morajo biti tudi članice vojaškega pakta NATO pod vodstvom ZDA. O tem so razpravljali na vrhu NATO leta 2008, kot je povedal Romano Prodi, ki je tedaj bil predsednik evropske komisije. Skupaj z Nemci in Francozi so tedaj sklenili, da Ukrajine ne sprejmejo. Tudi zato, ker so se dobro zavedali, da bi s tem izzvali hudo rusko reakcijo.

Pač pa so v NATO sprejeli in integrirali Litvo, Latvijo, Estonijo, Poljsko, Češko, Slovaško, Romunijo, Bolgarijo, Slovenijo, Makedonijo, Črno goro…

No, glede vstopa Ukrajine v EU je Putin v Trstu izjavil, da se morajo Ukrajinci izreči na referendumu, kajti vstop v EU in njen skupni trg bi pomenil samodejni izstop Ukrajine iz carinske zveze z Rusijo, Belorusijo in drugimi bivšimi sovjetskimi republikami. Tedanji predsednik Janukovič je izračunal, kakšni bi bili gospodarski učinki vsake izmed izbir in je sklenil, da zadevo zamrzne. To pa ga je drago stalo. Pomladi 2014 so izbruhnile na Trgu neodvisnosti v Kijevu (Majdan Nezaležnosti) množične demonstracije, ki so se kaj kmalu izrodile v dobro pripravljen državni udar. Izvoljeni predsednik Janukovič je bil prisiljen zbežati v Rusijo, novi oblastniki pa so iz parlamenta vrgli najprej komunistične poslance, nato pa še regionaliste. Obenem je Vrhovna Rada v Kijevu prepovedala uporabo ruskega jezika v javnih uradih in visokem šolstvu. To pa je povzročilo nove nemire, pokrajini Lugansk in Doneck sta razglasili svojo samostojnost. Kijevska vlada je tja poslala svoje čete in začela se je osem let trajajoča državljanska vojna. A ne samo v Donbasu, tudi v Odesi, ki je (podobno kot Trst) večjezično, kulturno zelo pluralno mesto ob morju. Tu so neofašisti ob podpori vojske in ravnodušnosti policije napadli Dom sindikatov in v njem pobili ter zažgali (po uradnih virih) 48 ljudi. Med njimi tudi 8 mesecev nosečo žensko. Druge ženske so najprej posilili, nato pa ubili na grozovit način. (Kdor je videl fotografije in videoposnetke dogodka ve, da je – podobno kot v Trstu, ko so fašisti zažgali Narodni dom – podivjana množica z ulice sledila zločinu, vzklikala in ploskala. Tudi nosečnici, ki je obupno klicala na pomoč.

KP Ukrajine so medtem prepovedali, njenega tajnika Petra Simonenka pa poskusili zažgati z lučanjem molotovk v njegov avto, da se je rešil le za las. Druge voditelje so neusmiljeno ubijali ali zapirali brez sojenja.

To je začetek mračnega desetletja, ko je oblast sprva prevzel čokoladni industrijec Porošenko, za njim pa še komik Volodimir Zelenski. Slednji je na volitvah zmagal s kar 73% glasov, saj je Ukrajincem obljubil mir v Donbasu in prijateljstvo z Rusijo. Seveda se je po zmagi povsem odrekel prvotnim obljubam. Še več, pospešil je sodelovanje z NATO paktom in sicer tako, da je ukrajinske vojake poslal v Irak in Afganistan na pomoč ameriškim, NATO pa je prav preko Ukrajine pošiljala v srednjo Azijo orožje, municijo in vojaške potrebščine.

V tem obdobju je bil stalni gost v Kijevu namestnik ameriškega predsednika Baracka Obame, senator Joe Biden. Uradnih obiskov je bilo kar 12, saj je njegov sin bil imenovan za vodjo največjega ukrajinskega energetskega podjetja. Vodilno mesto je zapustil pred par leti, ko so ga sicer popustljive kijevske sodne oblasti začele preganjati zaradi korupcije.

Kaplja preko roba pa je bilo grmadenje ob mejah Donbasa stotisočglave ukrajinske vojske in Narodne garde, v katero je notranje ministrstvo vključilo tudi neonacistične odrede, kakor je bataljon Azov, ki se je v Donbasu „proslavil“ z ogabnimi zločini in množičnimi umori.

To je bil odgovor Kijeva na zahtevo o spoštovanju Minskih mirovnih dogovorov, za katere so se še posebej zavzeli Francozi in Nemci, ki so v beloruski prestolnici vodili pogajanja z Rusi in Ukrajinci.

Ti so predvidevali pomiritev na tem področju, kjer so Rusi večinsko prebivalstvo. Najprej bi se morali vojski Donecke in Luganske ljudske republike ter ukrajinske oborožene sile umakniti s fronte na varno razdaljo. Predvsem bi morali umakniti težko orožje in tanke. Sledila bi izmenjava vojnih ujetnikov.

Takemu premirju naj bi sledila ustavna reforma, ki bi Donbasu priznala status avtonomnih dežel, podobno kot ga v Italiji ima Tridentinska – Južna Tirolska.

Minskih sporazumov, ki bi dokončno razrešili spore z Rusijo in pomirili Donbas pa vlada v Kijevu ni hotela uresničiti, češ da se ne bo pogajala s „separatisti“.

Sledilo je torej kopičenje vojaških sil na fronti v Donbasu. Govorilo se je, da bi Kijev sprožil ofenzivo, podobno hrvaški Oluji, ko so iz upornih Krajin izgnali srbsko prebivalstvo. Orožje, opremo in svetovalce so nudili predvsem iz krogov NATO, tudi ZDA neposredno.

Za Kremelj so se razmere zdele nevzdržne, Putin se je odločil za napad, ki ga je napovedal z dvomesečnimi vojaškimi vajami na mejah Ukrajine. Iz Washingtona so opozarjali, da se napad na Ukrajino pripravlja, vendar ni bilo nobene diplomatske pobude, da bi ga preprečili. To pa je Putina prepričalo, da lahko napade.

Vstop ruskih vojaških oddelkov v Ukrajino je obrazložil v dokaj zmedenem televizijskem govoru, v katerem je skušal zanikati obstoj ukrajinskega naroda in njegove državnosti, češ da so za vse krivi Lenin in boljševiki s svojo teorijo o pravici narodov do samoodločbe.

Verjetno je bil ruski predsednik prepričan, da ne bo naletel na ljudski odpor in da ga bo vsaj rusko prebivalstvo sprejelo z navdušenjem. Tu pa se je bridko zmotil, najbrž zato, ker ni zaupal informacijam svojih varnostnih obveščevalnih služb. Saj se spomnimo, kako je pred televizijskimi kamerami okrcal vodjo obveščevalne službe…

Res pa je tudi, da je ruska vojaška operacija potekala dokaj počasi, brez zavzetja glavnih mest, najbrž v upanju, da bo naglo dosegla kapitulacijo Zelengkega in njegove vlade. To se ni zgodilo, kijevska vlada je pod pokroviteljstvom Zahoda (ZDA in EU), ki je oklical težke sankcije proti Rusiji, da bi jo gospodarsko izčrpal. V resnici pa so sankcije pravi bumerang, saj bodo močno prizadele tudi evropske narode. Ne ZDA, ki si obetajo masne dobičke, ko bodo nadomeščale na trgu energentov ruski plin s svojim utekočinjenim plinom iz frackinga, ki je sicer ekološko zelo oporečen in bo marsikje botroval nagli izgradni uplinjevalnikov. Morda tudi v naših krajih.

Strinjali bi se s sankcijami proti vsem, oligarhom in multinacionalkam, ki služijo z vojno. Vendar tega filma najbrž ne bomo videli.

Iz Ukrajine je medtem zbežalo 2 milijona ljudi na Zahod, v Rusijo iz Donbasa pa milijon. V obeh primerih so begunci v glavnem matere z otroci, saj moškim ni dovoljeno, da bi se odpravili čez mejo, ker morajo biti na razpolago vojski.

Množijo se poskusi posredovanja, ki naj bi prisilili sprte strani k pogajanjem, premirju in mirovni ureditvi odprtih problemov. Zelo aktivni so predseujoči v EU Macron, papež Frančišek, turški predsednik Erdogan, Izrael in Kitajska. Slednja je zainteresirana za čimprejšnjo pomiritev, saj bi vojna vihra škodovala njenemu gospodarskemu in mednarodnemu vzponu.

Oba, Putin in Biden, grozita z jedrsko svetovno vojno, ki pa bi uničila človeštvo in tega si res ne moreta privoščiti. Prej bi se morala pogoditi o novem dogovoru glede varnosti na našem planetu, kar pomeni, da bi se morale dogovoriti ZDA, Rusija, EU in Kitajska. Vendar bi to moral biti poslednji korak po premirju v Ukrajini in umiku ruskih vojaških sil.

Predsednik Zelenski je vendar omili svoje ostre tone, ko je razumel, da mu NATO ne bo priskočila na pomoč. Največ, kar je mogla, je bilo poslati 20 tisoč „prostovoljcev“ in veliko orožja za morebiten protiruski odpor. Zato pa je Zelenski sporočil, da bi se z Rusi pogajal tudi o usodi Krima in Donbasa, v podmeni pa je mogoče razumeti, da ne bo več rinil v NATO, ki ga je pustila na cedilu.

Nikakor se ne odrekamo človečnosti. Zato želimo konkretno izraziti svojo solidarnost beguncem iz Ukrajine v upanju, da se bodo lahko čimprej vrnili. V isti sapi obsojamo poskuse razlikovanja med „pravimi begunci“ in „nezakonitimi migranti“ na osnovi barvne kože, oči in las…

Ne ostaja nam drugega, kakor da upamo in sodelujemo v mirovnem gibanju, ki se bori za prekinitev ognja, konec vojne, mirovni sporazum in ne podpira vojnohujskaške politike, v kateri so najbolj glasni nekateri „spreobrnjenci“ na italijanski politični sceni. Ne bomo se pridružili neumnim in nesmiselnim kampanjam, katerih cilj je samo spodbujanje narodnostne nestrpnosti in sovraštva. Ukinitev predavanj o Dostojevskem in odpustitev ruskega direktorja milanske Scale zadostujejo kot dokaz človeške neumnosti.