Do tu je vse res. Namesto resne, neodvisne preiskave, recimo organov Rdečega križa ali OVSE, ki so že delovali zadnjih osem let na Donbasu, je zahrumel propagandni stroj Zapada: “Poboj so zakrivili Rusi. O tem ni najmanjšega dvoma. In če kdo dvomi, je lopov in Putinov somišljenik.”
Dejstvo je, da so celo desno usmerjeni novinarji /Toni Capuozzo, Fausto Biloslavo) izrazili dvome o okoliščinah, v katerih je prišlo do poboja. Trupla brez krvi, še sveža po dveh tednih, ki jih župan Buče ni opazil, ko je ves vesel oznanil, da je mesto svobodno. In še veliko drugih okoliščin, ki dajejo slutiti, da je bil resničen poboj izkoriščen za to, da se prekinejo pogajanja v Istambulu, ki bi lahko privedla do miru, oziroma vsaj do premirja.
Medtem ko je Rusija spoznala, da ji zasedba Ukrajine ne bo uspela in je sklenila, da svoje oborožene sile uporabi predvsem za zaščito že priznanih republik Donbasa (Lugansk in Doneck) in za zavzetje Marjupola, ki je od nekdaj pristanišče Donbasa, so ZDA zagnale vik in krik in zaostrile razmere, da bi do pomiritve, oziroma prekinitve sovražnosti, kakor jih je za Veliko noč predlagal papež Frančišek, sploh ne prišlo.
Medtem ko se ljudje v zahodni Evropi sprašujejo, kako bodo preživeli prihodnjo zimo in koliko bo v njihovo življenje zarezala prihajajoča draginja, ko bodo zaradi podražitve plina in naftnih derivatov podražili vse, predvsem hrano, obenem pa zapirali industrijske obrate ter delavce množično metali na cesto, si v Washingtonu manejo roke, saj bodo Evropi prodajali svoje energente in orožje.
Slišali smo propagandne puhlice, kakor Draghijev “klima ali mir”(odgovoriti bi mu bilo treba, da hočemo in klimo in mir), predvsem pa zaostritev vojnohujskaške propagande ter pozivov k pošiljanju orožja v Ukrajino ter oborožitve vseh držav NATO, katerim bi radi pridružili še nekoč nevtralne evropske skandinavske države kot sta Švedska in Finska.
Med najbolj glasnimi so itlaijanski “demokrati”, ki bi radi dokazali novim gospodarjem zahodnega sveta, da so oni avantgarda pakta NATO. Fanatizem brez meja, niti dostojnosti. Enoumje, kakršnega ne pomnimo.
Pa naj bo jasno, da ne branimo ruskega napada na Ukrajino, niti Putinovih izgovorov z obsodbo Lenina in boljševikov, češ da so izumili Ukrajino in ukrajinski narod. A ne morermo mižati pred zločini, ki jih je ukrajinska soldateska, predvsem nacistični posebni bataljoni, zagrešila v Donbasu proti civilnemu prebivalstvu.
Tudi ne smemo sprejemati fanatizma, kakršnega kažejo oblastniki, ki se v svoji nemoči značajo nad rusko kulturo. Komu pa je škodil Čajkovskij, ko je napisal glasbo Labodjega jezera, prepovedanega v Trstu, Neaplju in drugih mestih?
Solidarnost do ukrajinskih beguncev je hvale vredna, vendar bi morala veljati za vse, ki bežijo pred vojnami. Nadopustno je, da istočasno v Sredozemlju utone na stotine beguncev, tudi mater in otrok, ki so krivi samo tega, da je njihova koža nekoliko bolj temna in morda niso kristjani.
Boriti se za mir pomeni biti proti oboroževanju in vojaškim blokom. Oziroma edinemu, ki je na svetu sploh ostal.
Bliža se 25.april, praznik osvoboditve Italije izpod fašizma in zmage partizanskega odpora. Že vemo, da se pripravljajo provokacije. “Demokrati” baje želijo prinesti na svečanosti ukrajinske zastave in prapore pakta NATO! Obenem pa srdito in strupeno napadajo borčevsko združenje ANPI, ker ne trobi v isti rog in ob obsodbi ruske zasedbe Ukrajine zahteva tudi neodvisne preiskave tam storjenih zločinov, kakor se tudi sklicuje na ustavo Italije, ki v svojem 11.členu obsoja vojno kot sredstvo reševanja mednarodnih sporov.
Napetost se bo najrbž ponovila tudi za delavski praznik Prvega maja, ko bomo spet priča pogromom proti rdečim zastavam po vaseh, zastavam z rdečo zvezdo in proslavljanju osvoboditve naših mest po zaslugi oboroženega delavstva in partizanske armade.
Bodimo budni!
