V sedanjem vsezahodnem medijskem Truman Showu o rusko-ukrajinskem spopadu smo dosegli novi dramatični preobrat s poročanjem o pokolih iz Buče, ki bi morali prepričati in spreobrniti vse ljudi in države, ki imajo še kakšne dvome, k brezpogojnemu in slepemu odobravanju vseh ukrepov ZDA, NATO in poslušne EU. Razen tega, da se je novica pojavila 3 dni po tem, ko so ukrajinske sile prispele v Bučo, da na enemu posnetku se vidi kako na cesti ležeča žrtev pokolov umakne desno roko kot v strahu, da mu jo povozi guma vozila iz katerega snemajo ter da o realnosti ukrajinskih navedb o „ruskem pokolu civilistov” jamčijo satelitski posnetki podjetja za vesoljsko tehnologijo Maxar Technologies, ki je tesno povezano z vesoljsko agencijo ZDA NASA, torej izrazito nepristranskega, predvsem pa popolnoma neodvisnega od Pentagona, me muči še en dvom: ker po istih poročanjih vemo, da so se ruski vojaki samoiniciativno umaknili iz Buče in niso od tam zbežali v paniki, zakaj za vraga so se odločili pustiti po ulicah vse te dokaze o njihovih grozodejstvih? Verjetno za to, da bi Rusijo izključili iz Sveta ZN za človekove pravice in da bi Putina pripeljali pred Mednarodno kazensko sodišče, ki ga ZDA ne priznavajo?
V svoji novi rubriki v Primorskem Dnevniku TS-LJ-SVET je Tone Hočevar priklical spomin na kubansko raketno krizo in se retorično vprašal, če na strani nasprotnikov Putina je kdo, ki bi se znal pogajati. Po mojem pravo vprašanje je če ZDA, torej NATO, pogajanje sploh zanima, saj za razliko od kubanske krize v rusko-ukrajinskem spopadu niso ZDA direktno ogrožene, ogrožena je samo Evropa! Škoda, da ko je že omenil Kubo, ni Hočevar spomnil, da je ta prav od leta 1962 pod podobno popolno blokado s strani ZDA kot se zdaj obeta Rusiji s strani EU, s podobnim ciljem, da se zruši ZDA moteči kubanski politični sistem. Tudi v tem pa obstajajo velike razlike: Kuba sploh nima surovin in energentov medtem ko je Ruska Federacija z obojimi bogata, poleg tega pa je manj kot četrtina ruskega ozemlja v Evropi, ostalo pa je vse v Aziji, tako da gospodarska blokada Rusije povzroča več škode EU in jo potiska v popolno gospodarsko odvisnost od ZDA. Vojaško in strateško je itak že bila, čeprav se je zadnja leta NATO vez začela krhati. Zdaj je spet zabetonirana. V Rusiji pa javnomnenjska podpora Putinu raste.
8. aprila je z objavo daljšega članka Robija Šabca uredništvo sklenilo posvetiti precejšnjo pozornost predstavitvi izdaje treh Mohorjevih družb knjige o Lambert Ehrlichu, delu katoliškega duhovnika Janeza Juhanta, profesorja na ljubljanski teološki fakulteti. Predavali so predstavniki smetane slovenskih katoliških fundamentalistov, dogodek je vodila zamejska novinarka iz krogov SSO. Nikjer ni v članku omenjeno, da bi spomnili ali da bi v knjigi bilo kje zapisano, da je bil Ehrlich goreč antisemit, predavateljica pa je celo pozitivno označila njegovo študentsko gibanje Ehrlichovih straž, slovenskih fašističnih škvader, ki so “uresničevale božjo ljubezen” s pretepanjem levo usmerjenih sošolcev in učiteljev. Za predavatelje je skratka Ehrlich bil “svetniški duhovnik, veliki narodnjak, nasprotnik komunizma iz verskih razlogov, mučenec” medtem ko je do sedaj na splošno veljal za fašista, antisemita, izdajalca in kolaboranta. Za tiste, ki zanima kaj piše o Ehrlichu Wikipedia navedem spletno stran: https://sl.wikipedia.org/wiki/Lambert_Ehrlich
Izdaja Juhantove knjige je zgovorna priča, kako je danes lahko v našem “zahodnem demokratičnem pluralizmu” nekdo za nekatere zločinec za druge pa svetnik v istem trenutku ko pa nekdo drug mora za vse obvezno in brezpogojno veljati za zločinca, psihopata, avtokrata, diktatorja.
14.marca 2022
V kolumni objavljeni na 3. strani Primorskega Dnevnika od sobote 12. marca pod naslovom “Od sanj do pekla” sem naletel na trditev, ki morda v enosmernem masovnem poročanju o ukrajinski- ruski krizi od letošnjega februarja dalje izpade precej nevidna, če pa se nekdo pozanima o začetku sedanje krize, ki sega najmanj v leto 2014, čeprav je neločjivo povezana še s prejšnjo “oranžno revolucijo”, postane precej vprašljiva:
“Toda skrajna desnica je v politiki usahnila, na zadnjih dveh velikih volilnih preizkušnjah je pristala čisto na obrobju.”
To da na ukrajinskih volitvah, na katerih so bile komunistične stranke prepovedane, so odkrito neonacistične stranke, ki so poskrbele za udarno silo pri euromaidanskem puču, dobile zanemarljiv odstotek glasov še ne pomeni, da je skrajni nacionalizem v Ukrajini naenkrat izginil. Neonacistične vojaške skupine so še vedno redne pripadnice ukrajinskih vojaških sil. Še novembra lani ni hotelo vrhovno poveljstvo ukrajinskih vojaških sil podati nobene izjave glede novice, ki je pronicala v javnost, da je bil bivši vodja neonacistične stranke Desni Sektor Dmytro Yarosh svetovalec vrhovnega poveljnika ukrajinskih vojaških sil.
Neonacistične vojaške skupine je finansiral tudi ukrajinski oligarh Ihor Kolomojski, pomembni pripadnik ukrajinske judovske skupnosti, na črni listi ZDA zaradi finančnih zločinov in koruptivnega okoriščanja, ki je tudi večinski lastnik televizije, ki je predvajala zelo popularno humoristično nanizanko “Sluga Narodu” v kateri je Zelenski igral glavni lik poštenega učitelja, ki se spusti v politiko, da bi ukrajinsko državo očistil korupcije in postane predsednik. Ime stranke s katero je Zelenski premočno zmagal v drugem krogu volitev leta 2019 (v prvem krogu je dobil 30% glasov, v drugem pa 73%) in tako postal predsednik, je enako naslovu te humoristične nanizanke: Sluga narodu! Prvi predsednik stranke je bil Zelenskijev prijatelj iz otroštva Ivan Bakanov, vodja ukrajinske vladne varnostne službe SBU. Skupaj z Zelenskijem je po “Pandora Papers” iz oktobra 2021 vpleten v off-shore podjetjih v davčnih oazah, ki imajo med drugim v lasti luksuzna stanovanja v središču Londona. V programu stranke je navedena tudi jezikovna “ukrajinizacija”države “brez prisile ali prepovedi”, sam avtor kolumne pa je napisal, da je Kijev “začel vsiljevati rabo ukrajinskega jezika na račun ruščine.”
Na neonacistične skupine, ki se od leta 2014 v Donbasu “borijo za Ukrajino” in na Stepana Bandero kot narodnega heroja pa dobrohotno gledajo vse sredinske in desno-sredinske stranke, ki so vse izrazito nacionalistične, vključno z Zelenskijem, ki je, kot Ihor Kolomojski, pripadnik ukrajinske judovske skupnosti.
Ko na Primorskem Dnevniku preberemo intervjuje iz Ukrajine z ljudmi, ki živijo v krajih kjer “Moskovčan” je žalitev pa si lahko vsak z lahkoto predstavlja, da tudi “Rus” se tam verjetno uporablja kot “š’čavo” pri nas…
Za tiste, ki želijo preveriti kar sem napisal, navedem spletne povezave Wikipedije, ki si jih lahko prebere vsak, ki ima dostop do spleta in obvlada angleški jezik:
Čemu nam je bilo vse to skrbno zamolčano v mesecih ko se je stopnjevala napetost med NATO(ZDA)/Ukrajino in Rusijo pred Putinovim napadom?
Novinarsko poročanje brez minimalne kritične nepristranskosti je le propaganda.
6.marca 2022
Primorski Dnevnik z dne 6. marca, glavni naslov v mastnih črkah: „Bombe nad premirjem”. V prvem odstavku berem:”Čeprav je rusko obrambno ministrstvo…odredilo vzpostavitev humanitarnega koridorja za evakuacijo civilistov, se to ni zgodilo, saj se je še naprej streljalo in bombardiralo, strani pa so krivdo za to pripisale ena drugi”. V šoli so me pri pouku slovenščine učili, da naš jezik ne mara rabe trpnika/pasiva, zato naj bi se mu izogibali, če se le da. Namesto „se je še naprej streljalo in bombardiralo”, bi raje morali avtorji napisati „so še naprej streljali in bombardirali”, vendar bi to terjalo navedbo osebkov, ki so še naprej streljali in bombardirali. Po prvi mreži Rai so navedli, da Rusi trdijo, da so to bili pripadniki neonacističnega odreda ukrajinske vojske bataljona Azov, ki ima svoj sedež prav v Mariupolu in katerega so Amnesty International leta 2014, OVSE in Urad ZN za človekove pravice (OHCHR) leta 2016 krivili za sistematično mučenje ter množične pokole civilistov ruske narodnosti z metanjem trupel žrtev v množična grobišča. Ukrajinske oblasti in torej vsi “Zahodni” mediji seveda trdijo nasprotno, da so za to krivi Rusi. Torej: ali so ruski vojaki – za katere sicer NATO-Zahodno-ukrajinska propaganda trdi, da so demotivirani, brez goriva, hrane in komaj čakajo, da dezertirajo – zanalašč kršili povelje njihovega obrambnega ministrstva, kljub temu, da bi to pomenilo podaljšanje spopada ali pa so ukrajinske vojaške sile skrajnih desničarjev zavestno preprečile humanitarni koridor, da bi tako bilo čim več civilnih žrtev, ki bi podpihovale domoljubni gnev ukrajincev in spodbudilo NATO-Zahod naj končno vojaško poseže direktno v spopad, kot zdaj že ihtavo zahteva Zelenski! Glede na to, da je P.D. 4. marca omenil poročanje ANSA da so prebežniki iz Ukrajine pričali, da so na poljsko-ukrajinski meji zavračali tako mlade kot vdovce z otroki, ki so hoteli zbežati od vojne, ker jih potrebujejo v vojski, bi tokrat lahko kazalo, da se Rusi vendar niso zlagali, torej je o tem primerneje poročati nejasno, v trpniku/pasivu!
Nekaj podobnega se je dogajalo tudi med osamosvojitveno „vojno” v Sloveniji, ko je obrambni minister Janša izdal povelje vodu nekaj desetin površno oboroženih teritorialcev naj napade vojašnico JLA z več sto vojakov s polno oborožitvijo. Na srečo poveljnik voda teritorialcev ni hotel ubogati norega ukaza ministra, ker je vedel, da če bi se jim do takrat mirujoči služitelji vojaškega roka in poklicni oficirji v kasarni zoperstavili, bi teritorialci dočakali gotovo in nesmiselno smrt. Tako je Janša ostal brez zaželenega pokola teritorialcev, ki ga je hotel izrabiti za svojo krvavo mučeniško propagando.
Istega dne sem na 5. strani naletel na naslov „Slovenska društva ostala pred vrati”, podnaslov „Občina zaklenila območje nekdanjega begunskega naselja”. Sicer ni to prvič, ker tržaška občina, vedno ko županuje Di Piazza, že več desetletij stalno poskuša od tam pregnati slovenska društva, skupine in organizacije pod eno ali drugo pretvezo. Di Piazza je sicer obljubil, da bodo dodelili druge prostore za dejavnosti, ki so se tam odvijale, ampak tudi tokrat, kot neštetokrat prej, obljube ni držal. Ob sprenevedanju in laganju tržaškega župana Di Piazze, svežega odlikovanca s srebrno medaljo Republike Slovenije, svetujem podpredsedniku zahodno-kraškega rajonskega sveta Matii Premolinu naj se kar obrne na slovenskega predsednika Boruta Pahorja, saj je on podelil Di Piazzi medaljo “za prispevek k poglabljanju slovensko-italijanskega sodelovanja in za podporo slovenski narodni skupnosti v Italiji „!
