Tokrat tudi z množično udeležbo na volitvah, saj jih je volilo skoraj 70% upravičencev, torej dvakrat več kot običajno.

Tu smo pravzaprav pred neko slovensko posebnostjo. Slovenski volilci namreč vsake 4 leta nagradijo zadnjega, ki se pojavi na politični sceni kot „nov obraz“ z novo stranko, medtem ko je na desnici Janša s svojo stranko stalnica z zvestimi volilci in sledilci in redkimi zavezniki.

Iskanje „novega obraza“, ki ni kompromitiran s politiko in vladanjem, da mu lahko poverijo nalogo, naj vodi državo naslednja 4 leta, je – kot rečeno – slovenska posebnost in stalnica. Pri čemer je mogoče zaznati tudi dokaj skeptičen odnos do politike.

Kot dokazujejo že prve volitve pred tremi desetletji, ko so slovenski volilci, navidezno shizofreno, za predsednika republike izvolili voditelja Zveze komunistov Kučana, za vlado pa nagradili Demos in še posebej krščanskega demokrata Peterleta. Recimo, da so si privoščili nekakšno politično uravnoteženost.

Tudi na prvih predsedniških volitvah se je pojavil „nov obraz“, Kramberger, a so ga ubili.

Sledili so, recimo jim tako, drugi „novi obrazi“. Najprej Drnovšek, nato Zoran Jankovič, Alenka Bratušek, Miro Cerar, Marijan Šarec in zdaj Robert Golob. Sami novinci, ki pa so plesali samo en mandat.

Tokrat je odpihnilo Šarca in Bratuškovo hkrati, Cerar se je umaknil že zdavnaj, Jankovič ostaja ljubljanski župan in je moral oditi, ker mu ni uspelo dobiti zaveznikov. V ljubljanskem parlamentu ostajata samo še obe levičarski stranki: socialni demokrati Tanje Fajon in Levica Luke Mesca. Obe šibkejši, predvsem zaradi taktičnega (t.im. „koristnega“) glasovanja in pa razpršitve glasov na okoli 20 list, od katerih tri četrtine niso dosegle vstopnega praga 4%. So pa skupaj zbrale skoraj 22% glasov! Ki ne bodo imele svojih predstavnikov. Jim pa slovenski zakon dodeljuje izdatna finančna sredstva, če le presežejo 1% glasov.

Robert Golob je nepopisan list papirja. Predstavil se je kot anti-Janša in s tem zbral glasove vseh, ki so dosedanjemu premierju nasprotovali. Mnogi so v želji, da ga porazijo, glasovali taktično, se pravi proti lastni intimni želji, najbrž v prepričanju, da se ne bo poznalo, če njihovi stranki umanjka prav njihov glas.

To, in nasprotovanje proticepilcev, je gotovo ošđkodovalo Levico, ki so ji ankete sicer napovedovale prodoren uspeh.

Golob napoveduje pogajanja s socialnimi demokrati in Levico, da bi sestavil levosredinsko koalicijo, seveda dobro vedoč, da ima v tej koaliciji premoč. Poleg tega obljublja tudi pozornost do Šarca in Bratuškove, čeprav nista več v parlamentu. Ima pač škarje in platno, levici bo moral popustiti glede nekaterih specifičnih programskih izbir samo, če bosta ti dve stranki nastopili enotno. Če ne, bo divide et impera, deli in vladaj.

Res pa je, da bo nova Golobova vlada nastala samo, če bo prejela glasove socialdemokratov in Levice. Dogovor s Toninovimi krščanskimi demokrati je manj verjeten.

Novo vlado čakajo težke naloge, če bo hotela udejaniti obljube o ponovni normalizaciji države, začenši z javnimi občili, policijo in državnimi podjetji. Tu se bo pokazalo, ali bo želja po maščevanju podlegla želji po normalizaciji razmer in pomiritvi družbe.

V Sloveniji bodo letos še krajevne upravne volitve in izbira novega predsednika republike. Borut Pahor ima za seboj dva mandata in se mora posloviti. Janša bo bržkone poskusil zadnji naskok na oblast in kandidiral za državnega poglavarja. Bomo videli ali mu bo uspelo.

Lahko se celo zgodi, da se bosta za predsedstvo republike spopadla demokristjanka Ljudmila Novak in prvak SDS Janša, ki se že nekaj let grdo gledata.