Anton Velušček – Matevž se je iz Ločnika najprej umaknil v osrednjo Slovenijo, od koder se je po ustanovitvi Osvobodilne fronte vrnil na Goriško in poleti leta 1941 sprožil nastanek številnih odborov OF v okolici in sami Gorici. Spominska plošča na prvi goriški odbor je nameščena na pročelju žal opustelega sedeža KD Paglavec, združenja ANPI – VZPI in kajakaškega društva Šilec. Že takrat se je torej oblikoval upor in ne šele 25. aprila 1945, nato leta 1943 ljudska vstaja okrog Goriške fronte in za tem vojaška sila brigad, divizij in korpusa.
Podgorec Rastislav Delpin je zaradi svoje zgodnje uporniške dejavnosti, zaradi drznosti in uspelih diverzantskih vdorov tudi v bližnjo Furlanijo ter kasnejših gverilskih dejanj v narodnoosvobodilni vojni bil odlikovan z nazivom narodnega heroja v množici okrog šeststo drugih jugoslovanskih partizanov. Po njem smo že pred leti poimenovali dvorano na prej omenjenem sedežu. Priporočam, da krajani poskrbite za ohranitev, arhiviranje napisa na vhodnih vratih.
Težo svojega posega posvečam sedaj dodatnemu razmišljanju in vabilu.
V zadnjem poldrugem desetletju smo se med snidenji ob koncu aprila skoraj vsakič zgražali nad pojavom najprej poskusov, nato pa vse bolj napadalnih izrazov zgodovinskega revizionizma. Po začetni osuplosti smo dojeli, da gre za široko načrtovan in premišljen proces, za katerim ni stala le nostalgična desnica, temveč tudi razne stopnje državnega aparata in krajevnih uprav. Nimam namena naštevati vseh pisnih, celo literarnih, govorniških, kinematografskih, gledaliških, pouličnih, parlamentarno zakonskih in še kakšnih pojavov. Velja nasprotno poudariti, kako smo se na nov trend odzivali več ali manj zavestni nosilci vrednot Upora – Resistence: z verbalnim zgražanjem, začudenjem, protestnimi izjavami – vse to na ravni čustvovanja. Redki in redke smo tisti/tiste, ki smo se temu konkretneje zoperstavili.
Rad bi Vas opozoril na drugačno raven, ki se pojavlja v zadnjih dveh letih, kar dokazuje, da zgražanje spremljajo drugačni pristopi z oprijemljivimi pobudami, ki se ne omejujejo na površinsko nasprotovanje zgodovinskemu in sedanjemu fašizmu in drugod po Evropi nacizmu. Ponujam Vam šest primerov in Vas vabim, da se v naslednjih mesecih vanje poglobite z branjem, sledenjem in sodelovanjem.
V Dolu bomo k že postavljenemu spomeniku zmagovitega spopada slovenskih in italijanskih vstajnikov proti nemški koloni namestili tablo z opisom in zemljevidom dogajanja. Izšel je italijanski prevod knjige v obliki stripa z naslovom La fiamma nera – v izvirniku Črni plamen z opisom okoliščin pred in med požigom tržaškega Narodnega doma. Raziskovalno središče Leopoldo Gasparini v Gradišču je s podporo Sklada Dorčeta Sardoča ponatisnilo z dvojezičnim uvodom in razlago učebnik iz leta 1932 za 3. razred. Knjiga nosi naslov Un anno di scuola – Eno šolsko leto. V njej najdemo prozoren primer rasistične vzgoje v naših krajih, navdušujočega imperializma, sovraštva Lege nazionale do sosedov, vloge žensk ob družinskem štedilniku in podobne navlake. Anton Špacapan Vončina in Francesco Tomada sta v italijanščini napisala roman z literarno obdelavo poitalijančevanja v Čepovanu, ko je fašistični poročnik s pištolo za pasom nadomestil domačo učiteljico. Besedilo Il figlio della lupa vas bo pri branju gotovo zasvojilo. Dodajmo italijanski prevod raziskave z naslovom Borba, ki opisuje nastanek in dejavnost tajne protifašistične organizacije na Tržaškem.
Potem je tu nagradni natečaj na pobudo goriškega združenja ANPI – VZPI za mlade od 18. do 35. leta starosti, ki poteka te dni z naslovom Spomnimo se na odpor in se ga je mogoče udeležiti z literarnimi stvaritvami, kiparstvom, fotografijo, filmom in stripi. V natečajni brošuri najdemo kar šestdeset krajev v mestu in primestjih, povezanih z odporom od leta 1941 do leta 1945 v brk trditvam, da je OF prišla iz globine gozdov v Gorico 1. maja 1945.
In še zadnja tehtna postavka: 6. aprila letos so ueleženci shoda pred železniško postajo na Trgu Evrope v Gorici naznanili pobudo, da se odslej navedeni datum obeleži kot DAN SRAMOTE. Tega gotovo ne bo izglasoval italijanski Parlament, a lahko se razširi in utrdi v zavesti ljudi kot spomin na 6. april 1941, ko so Nemčija, Italija in Madžarska napadli ter zasedli Jugoslavijo, posebej Slovenijo, z vsemi tragičnimi posledicami. Zasnova takšnega dneva se ni porodila med nepoboljšljivimi slovenskimi „titovci“, temveč v okoljih furlanske in obsoške civilne družbe večinskih narodnosti. Umesten predlog v času, ko slišimo zgražanje nad zasedbo delov suverene države, hkrati pa naš parlament izpostavlja kot zgled herojstva roda italijanske vojske, ki je tista ozemlja skupaj z germanskimi in romunskimi divizijami zasedel, rušil, požigal in preganjal tamkajšnje prebivalstvo.
