Zato ne bomo obnavljali spoznanj, ki so zdaj last široke javnosti, naprimer o Nekropoli, za katero bi zaslužil Nobelovo nagrado, a očitno ni imel pomembnih sponzorjev. Tudi sicer velja, da v Stockholmu nagrado dodelijo avtorjem, ki imajo za seboj močne države ali pomembne založbe…

Veličini Borisa Pahorja kot umetnika in pričevalca Nobelova nagrada ne bi dodala bogvekaj, saj bodo ljudje tudi po njegovi smrti prebirali njegova dela in se pri njih oplajali.

Z Borisom Pahorjem smo komunisti imeli večplastne odnose. Ni nas prepričal, ko je polemiziral s Kardeljem in ZKS glede usode slovenskega naroda. Kardeljeva ustava in doslednost ZKS so vsekakor botrovali tudi slovenski osamosvojitvi. Problem obstoja slovenskega naroda je zdaj v marsičem odvisen od teženj mednarodnega kapitala in spremembah, ki jih prinaša. Dovolj je pomisliti, da je večina „slovenskih“ podjetij v resnici last tujcev.

V Trstu smo sprva sodelovali pri snovanju revije Zaliv, misleč, da bo dokaj pluralistična in levičarska. Izkušnja nam je narekovala odmik, ki se je včasih sprevrgel tudi v ostro polemiko. Za nekatere pretirane ostrine smo se Borisu Pahorju javno opravičili.

Spoštujemo njegov dosledni antifašizem, zaradi katerega je padel med vojno v kremplje domobrancev, ki so ga izročili Gestapu, da ga je odpravil v koncentracijska taborišča iz katerih se je po čudežnem naključju vrnil živ.

Zato nam je težko razumljivo, da je v duhu nekakšne „sprave“ zadnja leta podpiral v Sloveniji politiko Janeza Janše in njegovih somišljenikov, ki so poveličevali prav tiste domobrance, ki so ga spravili do praga krematorijske peči.

Priznati pa mu je treba, da je definitivno obračunal z njihovim prezirom do rdeče zvezde, ki jih je spomnil, da je to simbol osvoboditve.

Tudi v Trstu je znal biti dosleden, čeprav si je nakopal jezo desnice, ko je zgodbo o bazovski „fojbi“ označil za debelo laž . In to prav na dan, ko je prejel iz rok italijanskega in slovenskega predsednika zasluženi odličji, sicer v okviru slovesnega podpisa akta o vrnitvi Narodnega doma, ki ga je pred stoletjem videl goreti.

Celo ob njegovi smrti si tržaška desnica ni dala miru. Odsotnost skrajno desne in nacionalistično nastrojene bivše „odbornice za šolstvo“ iz občinskega sveta med njegovo komemoracijo ter njena obrazložitev, češ da je Pahor „negacionist“, velja pravzaprav kot novo priznanje njegove doslednosti.

Na koncu naj nam bo dovoljeno podati predlog, ki bi ga naša skupnost v celoti osvojila. Naj se po Borisu Pahorju poimenuje krak Filzijeve ulice, kjer stoji Narodni dom.