Omeniti velja najbolj debele. Propagandisti NATO na vsakem koraku ponavljajo, da gre v bistvu za „spopad med avtoritarnim režimom ruskega carja Putina ter demokratično in svobodno Ukrajino“.
O Putinovem režimu lahko rečemo samo, da so po razkroju SZ oblast preoblikovali po ameriškem zgledu. Rusija je namreč predsedniška republika, kakor ZDA. Zakonodajno oblast pa ima Duma, ki je izvoljena več ali manj pluralistično, saj v njej sedijo, poleg poslancev Putinove Edine Rusije še komunisti, socialisti, liberalci in nacionalisti.
V Ukrajini predsednika Volodimirja Zelenskega pa so po majdanskem državnem udaru februarja 2014 prepovedali KP Ukrajine, njene poslance pa izgnali iz parlamenta, nekaj voditeljev so ubili, druge pa pozaprli. Tajnika Petra Simonenka so napadli z molotovkami in samo čudežnemu naključju se lahko zahvali, da je preživel. Tedaj so prepovedali tudi socialistično stranko.
Pozneje, ko je oblast prevzel Volodimir Zelenski so prepovedali nadaljnjih 11 političnih strank, takorekoč vso opozicijo. Poslance, ki niso zbežali ali se poskrili, so pozaprli. Je to svoboda in demokracija?
„Rusi so 2014 zasedli Krim, ki je bil ukrajinski.“ Tudi tu moramo priliti čistega vina. Polotok Krim, velik in obljuden kot Slovenija, je vedno bil narodnostno pluralen. Tu so živeli Tatari, Ukrajinci, Bolgari, Romuni, Turki itd. Vendar je bila večina prebivalcev ruske narodnosti. V času SZ je Ukrajinec Hruščev poltook „priključil“ Ukrajinski sovjetski republiki, vendar je ohranil status avtonomne republike, v Sevastopolju pa je bilo glavno oporišče sovjetske mornarice. Krimćani so se že na prvem referendumu, izrekli za ohranitev ZSSR, po majdanskem državnem udaru in prepovedi ruskega jezika v javnosti in šolah pa je med njimi završalo. Z drugim referendumom so se z ogromno večino izrekli za priključitev Ruski federaciji. Drugače je bilo v Donbasu, kjer so domačini oklicali samostojni republiki Doneck in Lugansk.
Kijevska vlada je Krimu nemudoma ukinila dobavo vode in pretrgala vse prometne žile. Vodo so namreč prebivalci tega kraškega polotoka prejemali predvsem iz Dnjepra, preko vodovoda iz Kersona.
Prebivalcem Donbasa, oziroma dveh samostojnih republik, pa so prav tako ukinili dobavo vode, plina, izplačevanje pokojnin in drugih storitev. Ukrajinska vojska je že 2014 začela obstreljevati svoje nepokorne državljane. Osemletna vojna je terjala, po uradnih podatkih OVSE, najmanj 14 tisoč življenj. Med njimi kakih 200 otrok.
Vodo, plin in socialne podpore so prebivalci Donbasa prejeli iz Rusije, ki pa je v obeh „dogovorih iz Minska“ z nemškim in francoskim posredovanjem dosegla, da bi Donbas v okviru Ukrajine dobil status avtonomne dežele, podoben tistemu, ki ga v Italiji uživa Južna Tirolska.
Dejstvo je, da Kijev podpisanih dogovorov ni hotel izvajati, niti na sam predvečer ruskega napada, ki bi se mu tako izognili. Ameriško ščuvanje je odtehtalo prdvolilne obljube Zelenskega, da se bo pomiril z Moskvo in Donbasom, saj je zato v balotaži prejel 72% glasov.
Zahodna propaganda je medtem poudarjala, da je Ukrajina zgled demokratične države, ki temelji na vladavini prava. Zato je bila proglašena za kandidatko za članstvo EU. Vsem pa je jasno, da bo procedura trajala, kot je priznal sam Macron, od 10 do 15 let.
„Zaradi blokade ukrajinskega žita svetu grozi lakota.“ Res je, da je Ukrajina med glavnimi pridelovalci žita in sončničnega olja, vendar ne v taki meri, da bi brez tega svet začel stradati. Špekulira se s cenami, kot pri energentih, vendar je žitaric še vedno na razpolago. Največji izvozniki žita so namreč Rusija, Kitajska, Pakistan, Kanada, ZDA itd.
Ukrajinsko žito pa sploh ni „ukrajinsko“, saj so lastniki kmetijskih podjetij v glavnem zahodne multinacionalke, ki špekulirajo s ceno in propagando.
Seveda je luka v Odesi zaprta, a to zato, ker je ukrajinska vojska pristanišče minirala, da bi tako preprečila ruski desant. Turčija je ponudila svoje usluge in prosila Kijev, naj odstrani del min in turškim ladjam omogoči, da vplujejo in izplujejo iz Odese s tovori žita. Oblasti Donbasa so ponudile tudi drugo največje pristanišče, Mariupolj, a zaman.
Žito bi lahko pretovarjali tudi po kopnem. Do bližnjih romunskih pristanišč, naprimer. Ali po kopnem preko Poljske.
Tega nočejo storiti, ker jih lakota afriških narodov sploh ne briga, je pa „blokada“ dober izgovor za podražitve moke in kruha po vsem svetu…
